Skok v deželo kotorn

 Lepo pozdravljene, drage bralke in bralci!

S trdo roko nas je v zadnjih tednih prijelo izpitno udobje in njegovemu jeklenemu prijemu smo ušli le malokrat. Poleg nekaj popisov kosca nam je uspel le en pobeg iz abstraktnega sveta zarodnih plasti, splanhokraniumov in interventrikularnih septumov: blagodejen popis kotorne Alectoris graeca na pobočjih Krna. Z Matijo naju je doletela sreča v obliki tega čudovitega delčka monitoringa SPA in ker sta najini ploskvi sosedi nad planino Kuhinja, sva na popis odšla skupaj. 

Čeprav je od Ljubljane do Krna zračne razdalje manj kot do Kopra, je vožnja do parkirišča na planini Kuhinja pravo popotovanje. V kombinaciji z zgodnjo naravo kotorn, katerih petje je moč slišati že uro pred sončnimi žarki, bi terjala takšna vožnja zjutraj nečloveško vstajanje, zato sva triurno ovinkarjenje skozi Idrijo in Tolmin izvedla že dan prej. Spala sva na tleh na parkirišču in naslednje jutro pogrizena od nasilnih mravelj zakorakala na svoji ploskvi. 

Jutro se počasi prebuja nad rajskimi tratami Krna, Batognice in Stadorjev. 

Oba sva bila na popisu uspešna in skupaj sva naštela kar 14 kotorn. 

Nekaj samcev sva presrečna celo videla, kako so se s svojimi debelimi životi postavljali na kamnih, po njih hecno tekali in se šopirili manj barvitim samicam. 

To nenavadno početje je Matiji uspelo delno ujeti v spodnjem videu, kjer se samec na koncu prav komično vrže iz svojega kamna. 

Na popisih kotorne so se te dni mudili tudi drugi popisovalci in na Breginjskem stolu je David posnel to genialno fotografijo, ki do popolnosti povzema "vibe" alpskih kotorn. Čast in slava mu! 

Pobočja nad Kuhinjo so v jutranjem hladu žvrgolela kot za stavo. Med znanimi petji rumenih strnadov Emberiza citrinella, prosnikov Saxicola rubicola in črnoglavk Sylvia atricapilla sva sem in tja radovedno zastrigla z ušesi - prvič ob kitici skalnega strnada E. cia. 

Zaraščajoče dele ploskev do zavidljivih nadmorskih višin obvladujejo rjavi srakoperji Lanius collurio, nad planino Zaslap do vsaj 1500 m n. v. 

Samec skalnega strnada se je moral zadovoljiti z inferiornim pevskim mestom, ko mu je vrh smreke zasedel pisan slegur Monticola saxatilis. 

Srečanja s slegurjem sva se veselila že celo pot in prav nič naju ni razočaral. S svojimi tropskimi barvami, prelestnim petjem in norim habitatom se gotovo uspešno poteguje za naslov našega najbolj kulskega drozga. 

Slegur je zjutraj prepeval, hitro pa so ga lačna usta nebogljenih gnezdomcev spodbodla, da je začel pridno nabirati hrano. Po nekaj kolovratenja sva ga zasačila, v katero luknjo se je spustil s polnimi usti. 

Tudi na gnezdece drevesne cipe Anthus trivialis sva naletela, tako kot slegurjevo pa je bilo dobro prikrito v travni luknji. 

Ko se je Primorska v soncu kopala že poldrugo uro, je Kuhinja še vedno počivala v senci skalnih orjakov. 

Iz vratolomnih travnatih sten proti Drežnici se je navsezgodaj šopiril tudi ruševec Lyrurs tetrix. 

Njegovo gruljenje in jezni "khhaaaaaaaa" se je slišalo na stotine metrov daleč, saj si je mojster izbral pravi premec sredi nedostopne strmine. Tolikšno razvnetost tako pozno v sezoni sva si tolmačila z mrzlim majem, ki ruševcem ni omogočal pravega postavljanja. 

Brutalne travnate strmine, specialiteta posoškega dela Julijcev. 

Med prisluškovanjem ruševcu mi je na ušesa prineslo še eno znano vižo - botre repaljščice Saxicola rubetra imajo poleg nižinskih travišč pri nas še eno nišo: gorske trate na zmernih višinah, kjer vegetacija poleti še doseže kolena. Tale samec je prepeval na 1700 m ob mulatjeri na Krn. 

Tudi repnike Carduelis cannabina smatramo za prebivalce kulturne krajine in tudi nanje sva večkrat naletela med popisovanjem. 

Pogled na obzorje prinese spokoj - mogočni vrhovi Kaninskega pogorja počivajo utopljeni v neznanske količine snega, pred njimi pa se je travnati Polovnik snežne kape že skorajda otresel. 

Utrinek iz Krnske mulatjere: oster greben Kožljaka, ki se na severovzhodu priključi strehi. 

Mogočne in razčlenjene gmote vzhodno nad Kuhinjo. 

Kot vsak pristen teren, je bil tudi ta nekoliko nevretenčarsko obarvan. Med kamni se na poti mrtvega dela ploščati matija (f. Trogulidae), suha južina iz podredu Dyspnoi, ki jo odlikujejo šibki pedipalpi z najdaljšim predzadnjim členom. 

Nagnjen in izravnan svet Krnske strehe je letos dolgo teptal sneg. 

Sneg je mestoma pobralo tako nedavno, da so se med porjavelimi travami zibale vitke pojave alpskih zvončkov Soldanella alpina. 

Strehi v izjemnem številu kraljujejo vriskarice Anthus spinoletta, ki so na višini ca. 1600 m bliskovito zamenjale drevesne cipe. 

Greben nad Krnsko škrbino pa je postregel s čisto posebnim presenečenjem: glasen samec belke Lagopus muta je označeval svoj teritorij, ki je še delno zasnežen obsegal pobočja Krna in Batognice. 

Neverjetno razburjen je bil, rože pa so mu segale daleč nad teme. Še dve belki sta se kasneje podili nad streho, vendar sta odleteli okrog ostenij proti Krnčici. 

Tudi vrh Krna je kopen, teži ga le še ostanek opasti na severni strani. 

Daleč od kopnega pa so še vzhodni predeli okrog Vrha nad Peski, ki se snega še nekaj časa ne bodo otresli. 

Montaž in Viš, oddaljena italijanska velikana. Upamo, da ju kmalu tudi od bližje spoznamo.  

Na vrhu Krna so me poleg nekaj pohodnikov pozdravile ovce, idilično nameščene okrog relikta soške fronte. 

Pogled vzdolž grebena Krnčice razkrije še veliko rajskih pobočij, prav tako bogatih in čudovitih kot so ta nad Kuhinjo. O njih smo se malce bolj razpisali lani. 

Kot osamljen dvatisočak se med Jezersko dolino (z Rabeljskim jezerom) in dolino Loške Koritnice vzpenja Jerebica, razgleden vrh, zastražen s strmimi stenami. Še letos se povzpnemo nanjo! 

Aha! Iz idilične smrečice se blešči zlovešče oko samice sršenarja Pernis apivorus, strah in trepet makroinvertebratov. 

Medtem ko so na Krasu kosmatinci že lanski sneg, se zanje sezona v Alpah šele začenja - seveda s snežno belimi alpskimi kosmatinci Pulsatilla alpina. 

Iz skalnih razpok je marsikje silil lepi avrikelj Primula auricula in na Matijevi umetniški sliki se sveti kot samo sonce. 

Mravlja se vehementno sprehaja po pladnjasto razprtih venčnih krpah sorodnega visokega jegliča P. elatior, nekakšne vzvišene gorske trobentice. 

Temu se na sliki dobrikajo še alpske mastnice Pinguicula alpina, ki pritlehno skrivajo svoje mesojede nakane. V ozadju se zanju ne zmeni droben svišč Gentiana sp.

Neskončna pusta travišča kličejo tudi po samoniklih orhidejah in res je bilo sem ter tja opaziti neverjetne zgostitve zvezdnatih kukavic Orchis mascula speciosa. 

Bezgove prstaste kukavice Dactylorhiza sambucina so bile začuda prisotne le v svoji beli (lepši) preobleki. 

Svoj moder trobast cvet je na plano izprožil tudi eden izmed sviščev Gentiana clusii/acaulis. 

Bolj po sreči kot kaj drugega sva med nizko travo opazila tole drobnarijo: svoj rudimentarni brst je tamkaj pognala navadna mladomesečina Botrychium lunaria, predstavnica izvornih praproti podrazreda Ophioglossidae. Cela rastlina na fotografiji je pravzaprav en sam list, ki nosi tako sporangije (trosišča), kot tudi del namenjen fotosintezi.  

Ko sva se vrnila do parkirišča, je bilo zunaj obupno vroče in Matija se je pametno ohladil pri bližnjem slapu. Jaz sem bil malo kasnejši in si tega luksuza nisem privoščil, sem pa prav na planini Kuhinja staknil plotnega strnada Emberiza cirlus. 

Vročina je bila res precejšnja in po pobočjih so nad vrhove drvele meglice. Z zrakom se je daleč nad Stadorji dvigalo pet beloglavih jastrebov Gyps fulvus, očitno namenjenih nekam nizvodno po dolini Soče. 

Nad najinim poslavljanjem od strmin je jadikovala mlada zelena žolna Picus viridis, ki je v letu med drevesi bolj spominjala na kakšen padajoč sadež, kot pa na ptico. 

Uživajte!

Mitja & Matija