Pozdrav vsem!
Četudi je zima v zadnjih dneh ponovno pokazala svoje čekane in se je celo prestolnica poveselila ob snežinkah na sivem nebu, nam je nedavna otoplitev dala vedeti, da se botra ne bo več obdržala prav dolgo. Preden pa nam pomlad iz misli izbriše vse lepe spomine o letošnji neobičajno sneženi zimi, se nekoliko poveselimo ob nekaterih bolj ali manj zanimivih prigodah iz zasneženih gozdov. Geografsko in kronološko ozadje bosta tokrat zavita v tančico skrivnosti, saj bi njuno nenehno poudarjanje le motilo tok objave, medtem ko je pomembnost teh informacij precej minorna.
Pozor! Vstopate v območje medveda.
Pravljična kulisa gozda naivnim očem pogosto prikriva ostre čekane zime.
Med vzpenjanjem po zasneženem pobočju nas sapa hitro zapusti in zavemo se, kakšen izziv predstavlja že samo hoja v takšni "zimski idili".
Zategadelj ni nič čudnega, da je zimski gozd popolnoma mrtev - v njem slišimo le šum svojih težkih korakov v snegu ter hitro bitje srca, ko se počasi pomikamo skozenj.
Nekoliko manj počasno pa je potovanje skozenj s smučmi, kar smo to zimo kar nekajkrat izkoristili. Z njimi smo iz zalitih vršacev jako hitro zdrseli v dolino, med tem pa smo brezskrbno občudovali okoliške lepote.
Živali se smuči seveda ne morejo poslužiti, zato so obsojene na mučno gaženje. Pri tem v snegu puščajo svoje odtise, ki nam lahko v ugodnih snežnih razmerah kot na pladnju razkrijejo vse dogajanje na gozdnih tleh. Tokrat so nam na primer razkrile nedavno prisotnost botra jelena Cervus elaphus...
...ter mesto njegovega uriniranja, ki bi ga zainteresirani raziskovalci brez težav uporabili za pridobitev njegovega genetskega materiala.
Čredice jelenov smo nekajkrat tudi splašili iz njihovih spokojnih zimskih počitkov, zaradi česar so nas nagradili z jako neodobravajočimi izrazi.
Orkanski vetrovi, ki so spremljali naletavanje snega, so se malce poigrali in v gozdu ustvarili tisoče večjih in manjših skulptur, ki so pohodnika nenehno spremljale ter ga navdajale z občudovanjem.
Sem ter tja se je med vejami pokazalo okno modrine in v hladnem zimskem zraku je pogled obstal na oddaljenih gozdnih velikanih, ki so nemo bedeli nad zasneženo krajino Dolenjske.
Najmogočnejši izmed njih - boter Snežnik, ki se že gologlav ozira na Alpe, Jadran ter skoraj celotno osrednjo Slovenijo hkrati, je svoj mrk pogled tokrat zavil v kopreno sivih oblakov, ki zagrinjajo pogled na njegovo kraljestvo.
Nekoliko manj skrivnostni so bili vršaci Velike gore, ki s svojim najvišjim vrhom Turnom (1254 m) dosega naravnost zavidljive višine med našimi Dinarskimi vzpetinami.
Njen gorski značaj izkoriščajo gamsi Rupicapra rupicapra, ki se po njenih pobočjih sprehajajo v dokaj zavidljivih številih.
Globoko v neslišni tišini gozda opazimo na cesti sledi volka Canis lupus, ki se ne pusti motiti ter po cesti vztrajno meri svoj ogromni teritorij.
Pridružil se mu je še njegov kolega, najverjetneje tudi sorodnik.
Volčjo sled bomo od nekoliko podobne lisičje brez težav ločili po velikosti - ta na sliki je dolga več kot 10 cm, s čimer je tudi za volčjo precej konkretna.
Lisico bomo v gozdu ugledali tudi nekoliko večkrat kot volka, vendar so srečanja z njo vse prej kot pogosta.
Naslednji gozdni prebivalec pa je še nekoliko bolj tih in skrivnosten. Prepoznate njegovo sled?
Tako je! Gre za risa Lynx lynx, ki tako kot volk patruljira po svojem kraljestvu, iščoč nič hudega sluteč plen.
S prepoznavanjem risje sledi prav tako ni večjih težav, saj drugih "mačjih" sledi, dolgih preko 5 cm pri nas ni, sledi divje mačke pa so občutno manjše.
Zaradi unikatnosti bomo zato prepoznali tudi staro risjo sled v nekoliko globjem in ne-optimalnem snegu za sledenje.
Sledimo mu lahko tako do mest, kjer je markiral svoj teritorij. Mesto, kjer se risja sled močno približa takole izpostavljenemu balvanu, je gotovo ena izmed obetavnih lokacij.
V osamljenih gozdovih naših Dinaridov pa ne moremo mimo našega najbolj spoštovanega gozdnega prebivalca - medveda Ursus arctos.
Mile zime zadnjega desetletja so medvede odvadile od njihovega stereotipnega zimskega spanja in zimski sprehodi po naših gozdovih nam to neredko potrdijo. Pozimi, ko nam sneg izda nočne pohode korajžnih medvedov, lahko tako presenečeni najdemo njihove sledi tudi v bližini človeških bivališč.
Na medvedovih sledovih lahko opazimo njegovo izrazito plantigradno hojo, ki je med našimi zvermi posebnost - ostale se med pohajkovanjem namreč opirajo zgolj na svoje prste, čemur rečemo digitigradna hoja oz. stopalo. Tako se je medveda oprijel status "platfusarja" med gozdnimi živalmi, kar je poudarjeno tudi v nekaterih neprimernih vicih.
Kot tipičnega omnivora med zvermi, ki pravzaprav poje več rastlinske kot živalske hrane, bomo medveda zalotili, kako z brskanjem po odpadlem listju išče žir in koreninice (no, pa kakšna voluharica bi se tudi prilegla). Zalotiti ga med samim kopanjem je sicer zelo težko, vendar so zgornji sledovi več kot povedni o tem, kdo je razkopal listje na sliki.
Med tem bomo sledove mrzličnega odkopavanja opazili tudi drugod - eni izmed kun Martes sp. je sveže zapadli sneg zasul vhod v njen čeden brlog.
Sledovi blatnih tačk so še kar nekaj časa pripovedovali o njeni čistilni akciji.
Kot smo omenili, je opažanje gozdnih živali pozimi precej zahtevno in malo verjetno. Le z meglico na ramenih ter vetrom v obrazu se nam med sivimi drevesi nasmehne podoba treh srn Capreolus capreolus, ki pa že v naslednjem trenutku brzijo po pobočjih, da se južni sneg kotali v dolino.
Še več pozornosti, bolj kot kamuflaže, pa je potrebno, da na zamedenih drevesih opazimo mirno sovjo silhueto.
Kozače Strix uralensis se pozimi navadno spustijo v nižje, ne zasnežene lege. Vendar pa jim njihova neverjetno uspešna strategija lova s pomočjo sluha omogoča preživetje tudi v zimskem gozdu. Celo plašne niso preveč, saj se jim kot kraljicam gozdnih krošenj ni treba bati ne medvedov in ne volkov. Tudi ljudi ne, če so kaj prida.
Tudi sovje potrpljenje je, seveda, omejeno. Vsiljivega pohodnika še zadnjič porogljivo ošvrkne s pogledom, nato pa v neslišnem letu odjadra med drevesi globje v gozd.
Kadarkoli se v pozni zimi mraz nekoliko umakne v svoje votline in v gozdove zapihajo južni vetrovi, se gozdne ptice veselo razživijo. Najglasnejši med njimi so detli, med katerimi imamo pri nas možnost naleteti tudi na kar nekaj redkih vrst. Katerega izmed zelo redkih tokrat nismo srečali, nas je pa na enem izmed pohodov zelo razveselil srednji detel Leiopicus medius.
Ko so na južnih pobočjih v snegu zazevale zaplate gozdnih tal in so se pod listi telohov že začeli kazati njihovi cvetni popki, so se ptice počasi začele vračati v gozdove. V njih smo spet slišali glasne pinože Fringilla montifringilla, ki so po tleh iskale tisto malega žira, ki je ušlo ostremu medvedjemu vsiljivemu nosu.
Zoohorija gone wrong - semena omele so se s prehodom čez prebavilo nič hudega slutečega raznašalca sicer znebila svojega eksokarpa, vendar bo njihova kalitev na gozdnih tleh bolj jalova. Njena strategija je sicer zelo učinkovita, saj se z njenimi semeni prehranjuje kar 30 vrst sesalcev in mnogo ptic, med njimi gotovo najbolj znan carar Turdus viscivorus.
Za konec vas pozdravlja še domača lesna sova Strix aluco, ki jo ponoči že slišimo vestno oznanjati svoj teritorij. Pomlad prihaja!
