Thursday, 21 May 2020

Medvedje usluge in kraški pojavi

" I wish the world was twice as big - and half of it was still unexplored" - takole pravi legendarni David Attenborough, pripovedovalec, ki je s svojim žametnim glasom in entuziazmom očaral širna občestva ter odtajal marsikatero kamnito srce ter jekleno pest pohlepnih investitorjev. 

Z njim seveda delimo gorečo željo po odkrivanju neraziskanega in navdušenju, ki ga ob tem občutimo, ako se v naravi znamo sprostiti in ji dopustimo, da prodre v nas ter nas napoji z občutkom življenja - tem, ki vse bolj zapušča moderno družbo in jo peha v njeno pogubo. 
Premnogo ur smo letos že prebili v gozdovih, iščoč živali, sušice, pomladanske cvetice in počitek za naše misli, utrujene od preskakovanja v prehitrem ritmu običajnih dni. Ko nas je oblast, menda silno strokovno podkrepljena in komunikacijsko nadarjena, zaprla v občine našega vsakdana, smo bili postavljeni pred odločitev. Bomo jamrali, ker ne moremo obiskati prelepih kotičkov v drugih, oddaljenih krajih? Ali se bomo podali raziskovat rodne kraje ter iztisnili sem ter tja iz gozdnih robov lepe dele travnikov, iz gozdov sušico ali dve in iz potokov kakšnega kaplja? No, napravili smo kakopak kar oboje. 
Koder se Bloška planota udre v vratolomna pobočja in stene Iškega vintgarja, leži vasica, Krvava Peč po imenu. Sicer drobna naselbina nosi čudovito lastnost, prejšnje mesece še kako cenjeno - je  skrajno zahodna točka obsežne Velikolaške občine in se poleg tega odpira v precej širen gozdni masiv, severno potekajoč in slovenski ornitološki skupnosti dokaj nepoznan.  



Vzhodno od Krima, le na drugo stran grap Iškega vintgarja, se vzpenja gozdovna gmota, ki se je deloma uspela prikriti pohlepnim izkoriščevalcem gozdov. Na njej smo skrajno presenečeni zaslišali bobnanje triprstega detla Picoides tridactylus. Zanj smo, priznajmo, veliko bolj vajeni poročati o izginulih parih kot o odkritju novih. Zatorej jih poskusimo ohraniti tod dokler le lahko, morda celo za vedno. 


Južno obrnjeni deli se v nižjih pasovih zaraščajo z gosto listnato podrastjo, izjemno prijetno gozdnemu jerebu, v teh koncih prav ekstremno redkemu postopaču. Iskanje tega potuhnjenca je tu morda res dokaj jalovo početje, a bi uspeh pomenil resnično fenomenalno odkritje. Septembra se tako ponovno vidimo, Krvava Peč!


Kadar so nas popisi izbezali iz občin smo naravno poskrbeli, da smo od njih odnesli kar se le da. Skrajno veliko ljudi se je letos v okrilju mraka aprilskih noči splazilo na rastišča divjega petelina in na socialnih omrežjih delilo vabljive fotografije tega plašnega velikana. Ker pa potnih nalogov za Gorenjsko nismo imeli, smo se morali zadovoljiti bolj "po naše". Zatorej smo dan pred ponovitvijo triprstega detla že zgodaj zjutraj obiskali Ždrocle, čudovit pragozd južno od Snežnika. Tamkaj smo se v preteklosti potikali le v poletnih mesecih, pa so nas že ti popolnoma zasvojili s podobo skalnatega in resnično zapuščenega gozda med Snežnikom in mejo s Hrvaško. Ždrocle svoje hrbtišče pnejo tako visoko, da so tamkajšnje ugreznitve gosto porasle s smrečjem ter dajejo pragozdu izrazit alpski pridih, ki ga malenkost rušijo le številne medvedje sledi v poledenelem snegu. 
Žalostinko o izginotju divjega petelina iz južne Slovenije smo vam prepevali že večkrat, a priznamo: v nas še zmeraj tli upanje, da se v vrtačah Snežnika, pod vrhovi Petelinjeka ali pa celo na Travni gori še zmeraj skriva kakšna gromozanska gozdna kura. Prav tako je naneslo, da smo si izbrali smrekove drage Ždrocel za enega izmed poslednjih naskokov na divjega petelina. Seveda neuspešno. 


Pokljuškega občutka se prav ne moramo otresti, sploh ob spominih na trokrpe korene, ki brstijo izpod mogočnih smrek. 


Čim pa nas noge odneso vztran, se gozd preobleče v bleščečo sivino, tistega dne žal prebičano od močnih sunkov vzhodnika, ki se je še dolgo v noč divje znašal nad pokajočimi bukvami. 


Morda je ravno takšen veter pred leti podrl te sušice, ki sedaj gostijo premnogo večjih in manjših organizmov, svoje trhle okončine pa nastavljajo močnemu kljunu belohrbtega detla. 


Kadar mine še nekaj lun, se bosta zgornji sušici začeli počasi spreminjati v čudovito prst, intermediat te spremembe pa vidite zgoraj. 


Tako močno gorska je videti pokrajina na visokih Ždroclah, da se tam kot doma počuti celo komatar Turdus torquatus. Ne vemo sicer, ali si je par tamkaj našel resnični dom, a njuna resnična agresivnost, glasnost in splošna napaljenost so nas napeljali na prav takšne misli. 


Če se vzpnemo na katero izmed mnogih manjših izboklin prerešetanega reliefa, nam ta povrne trud s čudovitim razgledom na neskončen gozd, žal v smeri Hrvaške. 


Četudi so v gozdu prevladovali sivo-rjavi odtenki, nas je drevje opozarjalo, da temu kmalu več ne bo tako. Listni brsti bukev so pokali po šivih in razpirali svoje oranžkaste luskoliste. 


Gozd pa je seveda čudovit, nor in fantastičen, torej tak kot mora biti. 


Med pritlehno hojo v zavetrju neznanih grebenov nas je pot privedla na sončno jaso, kjer vodi pot na Snežnik, tista, ki ga naskoči z jugovzhoda. 


Prav jerebji kraj, ki si je prislužil celo nekaj minut posnetka. A jereb, skrivač, se nanj seveda ni odzval, temveč je na točko poslal svoje izvidnike, kraljičke. Ti so si popisovalca skrbno ogledali in s svojimi rahlimi piski jereba obvestili o nepotrebnosti njegovega prihoda. 


Če radi berete prigode iz gozdov vam iz srca priporočam tole knjigo, ki je hudo aktualna tudi iz različnih družbenih vidikov - kaže namreč, da se bo moralo slovensko naravovarstvo spremeniti v nekakšno Robin-Hoodovsko početje, če bo želelo kljubovati vladajoči gospodi, neredko tudi cerkveni. O problematiki cerkvenega izkoriščanja gozdov se na tem blogu nismo (in se najverjetneje tudi ne bomo) razpisali, a bi si zaslužila pošteno objavo. Pa ne na študentskem blogu, marveč na naslovnici Dela. 


Tukajle pa glede na oznake gozdarskih avtomobilov gospodarijo Slovenski državni gozdovi, ki jih vodi le ljubezen do narave, za kapital pa jim je kaj malo mar. Ali pač?


Marsikateri kotiček se ima svojemu izrazitemu kraškemu reliefu za zahvalit, da ga niso pokosili kot kakšen travnik. 

Ko se je virusna situacija naposled le umirila, nas je kakopak z raketnim pogonom izstrelilo iz postelj in naslanjačev, kamor smo bili počasi začeli priraščati. In ni ga boljšega, kot se po deževni aprilski noči zgodaj zjutraj odpeljati na umito Travno goro in po najgostejših izmed kotanj plazeče iskati koga drugega kot - gozdnega jereba. A nas je falot ponovno ukanil in je bil tiho, na točke pa znova pošiljal vsakovrstne odploslance da preverijo, kdo draži kraljeviča Hriba-Loškega Potoka. 


Habitat je več kot le primeren, po njem pa se potika tudi mnogo večjih živali, ki se v goščavja čez dan umikajo prav zato, da bi kar se da zmanjšale možnosti srečanja z gnusnim človekom. 


Prijeten fenomen kočevskih gozdnih jas so pogoste bezgove prstaste kukavice Dactylorhiza sambucina. Očitno jih neznosno privlači bližina medvedjih ali celo volčjih šap, ki tu gazijo, da je kar veselje. V kulturni krajini na Dolenjskem so sicer precej redke in vsaj sam nanje v okolici doma sploh še nisem naletel (pa sem naletel na marsikaj). 


Dež iz zraka izpere cvetni prah ter umiri ostuden vročinski mrč. Tako uzremo širne grebene, izmed katerih jih poznamo le malo. Na tem delu se namreč Hrvaška agresivno zažre v mednožje uboge slovenske kure in ji odvzame lep del gozdnih sanj. 


Na cesti se kiti sočen in kosti poln volčji drek. S svojo intenzivno svežino nas je neznansko vznemiril, da smo na vse naslednje jase stopali neslišno in oprezajoč za tropom teh čudovitih zveri. Spomnimo se namreč, da smo prav trop pred davnimi leti na Travni gori že srečali, žal precej na hitro in ne zelo intimno. 

No, kot vidite nas je vijugasta pot peljala čez drn in strn, noč in dan in gotovo se sprašujete, ali smo morebiti srečali katero izmed gozdnih živali, skrivnih duhov dinaridov, ki se srečnežu za hip prikažejo, nato pa ga zapustijo, vznemirjenega in zamišljenega o tem, kako jim vendarle uspeva, prebiti vse leto v negostoljubnih globinah gozdov. Odgovor, seveda, je pritrdilen in četudi je bila diverziteta tokrat zelo nizka, se nad opazovanji le stežka pritožujemo, pa poglejmo zakaj: 


Kakšno uro hoda nad Krvavo Pečjo sem kolena grizel na obupni vlaki, vrh katere se mi je kot luč na koncu tunela obetala skorajšnja izravnava. In čim sem dosegel to odrešitev, sem obstal kot vkopan, pa ne zaradi strmine. Lučaj od mene se je v bukovem mladovju, očitno jako hranjljivem, pasel medo. 


Prav takole se je pasel, brskal je po tleh, ril in mlaskal. Tudi slučajno se ni zmenil zame, ki sem se odet v nekaj tednov neumita oblačila gotovo čudovito potuhnil med gozdne vonjave. Meni je v glavi seveda tekel nemiren miselni tok, usmerjen k idejam o tem, kako čim bolje fotografirati tega neškodljivega korenjaka. Pa sem se na veliko srečo ozrl še nekoliko drugod po pobočju in na mojo, no, nevšečnost zapazil nad seboj ogromno medvedjo mamo, bržkone skrbnico tega najstniškega mladiča. Tudi mami, hvalabogu, ni bilo dosti mar zame in tako sem nekaj časa čakal ter bogo fotografiral med drevjem, dokler nista naposled odšla. 


Mladi medo odhaja, jezen ker ni do konca izkopal gotovo odličnih koreninic. Zdaj bom moral peš domov, si je žalostno rekel. 

A neverjetna medvedja sreča ni popustila pri tem, že tretjem srečanju letos in si je zadala, da bo kar se da nagradila zveste pohajkovalce gozdov. Med neuspešnim popisom gozdnega jereba se je tako spet razbohotila in postregla z najbližnejšo izkušnjo do sedaj. 


Vse se je začelo s tole lisico, mično in skoraj nič garjavo. Slika je sicer uboga, a služi dobro za pripoved o nenavadni prigodi. Botra se je zvito premikala po robu jase, a me ni opazila in je tako hodila naravnost proti meni. Veselo sem zato pograbil aparat, jo nazoomal in začuden opazil, da se je prestrašeno obrnila. A sploh ne proti meni, marveč na svojo desno, naravnost v gozd. Že v naslednjem trenutku jo je podurhala stran, jaz pa se nisem pretirano vznemirjal, jasno misleč da me je naposled le opazila, zavohala ali na kateri drugi način zaznala. 


Le nekaj sekund je trajalo, pa sem jasno izvedel, kaj je lisičko prestrašilo. Iz gozda je pritekel na jaso zajeten medo, me seveda takoj videl, in postal neznansko oprezen. 


Takoj na začetku sem, priznam, molil, da za njim na jasno ne pritečejo mladiči. A ko je postalo jasno, da ni o mladičih ne duha ne sluha, sem se precej sprostil. Vedel sem namreč, da me medo sam od sebe pač ne bo napadel, v kolikor se ne bom neumno vedel. 


In res, odhlačal je do roba jase, tam pa se je za kratek čas ustavil...


...in pokazal, kdo je večji king. Tako je stal kar nekaj časa in me gledal, gotovo razmišljajoč o tem, kako slabo malico predstavlja koščen ornitolog. 


Počasi se je spustil na vse štiri in me v lahnem drncu zapustil, z omembe vredno manj prostora na SD kartici. 

Žal je prišel, kot vedno, čas, da zapustimo gozd. Ker se nam že takoj stoži po njem, ga je čudovito imeti vsaj v bližini. Kam jo torej mahnemo? Na Cerkniško jezero jasno, oazo v zavetju Javornikov in Slivnice, ki je neprimerljiva posebnost v Slovenski pokrajini. 


Morda ne najbolj sijajna gnezdilka jezera je siva gos Anser anser, ki pa se z luškanostjo in nesposobnostjo svojega mladiča (desno) odkupi za siceršnjo nadležnost svojega oglašanja. 


Deževni Javorniki vabijo in povabilu se nisem uprl. Za dve uri sem jo pobrisal z vročine ter se na štoru učil botaniko. In kakšen ambient mi je boter gozd pripravil: izza hrbta sem med prebiranjem o čudovitih lastnostih kalcijevega oksalata zaslišal nezmotljivo potrkavanje - triprstega detla


Nad gladino Stržena, te dni edine vodne površine na jezeru, so švigale rdečenoge postovke Falco vespertinus. Svoja letalna čudodelstva so razkazovale dobro uro, nato pa se umaknile hudemu dežju na bližnje drevo. Ploha je bila žal tako intenzivna, da si je voda pot vdrla celo v aparat, skrit pod mojimi premočenimi oblačili. Ta se je užaljen odločil za stavko in ni hotel delati, dokler ga nisem na radiatorju celovito posušil. 


Del hudobne plohe se podmuklo vali izza Javornikov, pripravljen da se izživi nad ubogo elektroniko. 


Hmm, le kdo čmi v grmu, žvižgajoče poje in se ne pusti fotografirati?


Pravilno ste uganili, gre za škrlatca Carpodacus erythrinus. Morda vam lahko v tem primernem trenutku vsadimo zanimivo misel o tem, da je lahko prav vsak ptič škrlatec, ako ga obrnemo navzven. Upamo, da si boste tako z domišljijo uspeli zarisati boljše slike o "škrlatcih", saj so slike tokrat res boge. 


Škrlatčev smrdljivi pobeg v neznano je ostal žal najbližji del celotnega srečanja. Strahoten veter je kmalu povsem pohabil nadaljnje možnosti za karkoli zanimivega. 


Neverjetno pogoste majske prstaste kukavice Dactylorhiza majalis na Cerknici so vznemirljiv indikator, da so tamkajšnji travniki zares čudoviti. Na njih sicer uspeva še marsikatera zanimivejša orhideja, vendar je iskanje teh podobno iskanju igle v hangarju (ne kopici) sena. Le zamislite si iskanje Loeslove grezovke na Dujicah za primer.


Ornitologi veselo pričakujejo dež. Naj napolni jezero s ploskokljunci!


Dobro leto za rjave srakoperje ni letos le na Barju, pač pa tudi drugod. Je bila letos selitev prijazna z njimi? Jih na Cipru niso vseh pošicali zaradi koronavirusa? Močno in srčno upamo, da se kaj takega ponovi še kakšno leto, zakaj ne kar vsako? Obožujemo namreč njegove jezne klice z vrha grma - prestola, ki ga zaseda kot nenadomestljivi kralj kulturne krajine. 


Kadar se vse naokoli umiri in tišina objame grmišča ter prostranstva se kraljeviču iz grla izvije čudovita pesem, redko slišana, ki pozornemu poslušalcu postreže z mešanico vseh pesmi, ki jih njegovo kraljestvo premore. 


Nekaj želja o selivkah in dežju se je le uresničilo. Beloperuta čigra Childonias leucopterus se je brž spustila z oddaljenega neba ter nad gladino preostanka jezera, skaljenega od daleč prevelikega koncentrata linjev, ujela žuželko ali dve. Tako je napolnila svoj kot oglje črn život, ki jo je ravnokar prinesel prav iz Afrike. 


Svoj život pa je napolnil tudi škrjančar Falco subbuteo, tokrat s tolstimi majskimi hrošči, kateri so letos ponovno v nekoliko večjem številu prilezli na plano. Nasploh je videli, da je letošnje leto presenetljivo dobro za prav vse razen ljudi. Pa ne, da bi bilo lahko to dvoje kako povezano?


Le poredko se na popis odpravljamo depresivni, a nam ob misli na popisovanje vrtnega strnada vendarle stopi v oči solza ali dve. Ta nekoč številni prebivalec ne le Krasa, temveč celo sušne krajine v severovzhodni Sloveniji, je namreč iz naših krajev že skoraj docela izginil. Le še nekaj samcev poje na Kuku svojo žalostinko o izgubljenih bratih in sestrah, padlih na selitvi v daljnih deželah, nadevanih z zelišči ali spremenjenih v pašteto za bogatega debelega francoza. 
Z Nušo sva svojo ploskev pri Povirju tako popisala z vso pripadajočo pozornostjo, a sva se morala kaj kmalu seveda soočiti z dejstvom, da strnada tam pač ni. Kljub temu sva se v čudovitem Kraškem jutru izjemno zabavala, na posekah pod daljnovodi so si dom namreč poiskale obsežne monokulture kratkoperutih vrtnikov Hippolais polyglotta. Četudi bi fotografa velikokrat prijelo tem rumenkastim poskočnežem izpuliti vsa peresa enega za drugim, je treba priznati, da so ena izmed lepših in markantnejših kraških ptic. 



Njihova lepota, pa tudi kompleksnost petja s slik žal nista vidni, se pa zato vidi nekoliko zabavnejši detajl - svetle nogice. Te so eden izmed redkih indicev, ki lahko opazovalcu poleg petja namignejo, za katero vrsto vrtnika gre. 


Tudi na Krasu so, seveda, rjavi srakoperji tisti, katerih se najbolj razveselimo. 


Jesenček Dictamnus albus bo kraškim mladeničem morda v kratkem prišel prav, tako kot je prišel prav že njihovim dedom pred njimi - z njim si bodo lahko natrli telesne ekstremitete ter se zaradi pekočih mehurjev izognili služenju vojaškega roka. 


How do you dude, mona? Primorsko govoreča krava vas pozdravlja...


Z grmički ruja poraščeni čudoviti travniki so za hip razodeli še enega izmed svojih skrivnostnih prebivalcev. Med nerodnim fotografiranjem samice rjavega srakoperja je Nuša opazila lisičji obraz šakala Canis aureus, ki je v naju strmel med grmovjem. Žal je ta pobegnil preden bi lahko s sliko ovekovečila njegov rdečkasti stas. 




Na poti se vzpenja in muham dobrika muholiko uho Ophrys insectifera.


Zajčji zmenek pod hrasti - zajci so lahko očividno tudi romantiki in si kot taki ne zaslužijo obsodb o nenehnem občevanju. 


Bc bc


Čudovit travnik, ki je prav gotovo nekoč gostil barvitega vrtnega strnada, zdaj morda spremenjenega v aristokratsko gurmansko specialiteto. 

Ker je Kras le konkretno oddaljen od naših rodnih prebivališč je izlet nanj koristno razpotegniti kolikor gre. Travniki pri Podpeči so čudovit kraj za spočiti trudne noge ter morda odspati urico ali dve na mehki postelji buhtečega travnika. Letos je nabor tamkaj cvetočih orhidej jako okrnjen, najbrž spričo hude aprilske suše, ki je scvrla uboge cvetice. 


Povsem izsušena rozeta, pripadajoča trizobi kukavici oz. nekemu mačjemu ušesu. 


Nekateri so svoje poganjke v času suše pametno skrivali in večje majsko deževje uporabili kot odskočno desko - to je naredilo majhnocvetno mačje uho Ophys holosericea tetraloniae


Drugi pa so se skoznjo meni nič tebi nič prebili in jo nadvladali, to je storijo žlebasto mačje uho Ophrys sulcata, ki je tudi sicer najjače ušesce pri nas. 


Hudo požgani cvetki in porumeneli vršički pričajo o hudi bitki s sušo. Za primer: o serapih od lani ni ne duha ne sluha, pa tudi o metuljastih kukavicah ne. 


Gymnadenia conopsea


Omamni travniki pri Dvorski vasi so priča vsakovrstnim nečednostim, tudi križanju nečimrnih orhidej. Kjerkoli skupaj rastejo pikastocvetne in trizobe kukavice, lahko nastane tovrstno "čudo" - Neotinea x dietrichiana.


Še njegova starša, pikastocvetna Neotinea ustulata...


...in trizoba kukavica Neotinea tridentata


Tej slednji očitno poigravanje z genomom še posebej ugaja, vsako leto nas namreč razveseli še v snežno beli preobleki.


Ekstravaganten vijoličen špargelj nam sporoča, da bodo letos tu ponovne zacvetele skrivnostne splavke Limodorum abortivum



Sredi zapuščenega in osušenega kolovoza se prebuja še ena brhka kukavičevka, ki je tako kot splavka v naših krajih dokaj redka - čebele k mesenim užitkom vabi čebeljeliko mačje uho Ophrys apifera


Vabi pa jih tudi na novem travniku oziroma nekoliko stran od prvotnega nahajališča. To nas neznansko veseli, saj lahko eno samo rastišče človeška noga hitro potepta. 







No comments:

Post a comment