Drage bralke, bralci, plazmodiji in gregarine! V kolikor vam je delovni februar zastrl pogled v naravo, naj vas barjanski tiči razsvetlimo, da so podnebne spremembe tokrat spet poskrbele za zgodnjo pomlad. Ta se je s polnim peharjem zvončkov, telohov in ptičjega petja prikradla najprej v nižine, dan za dnem pa je plezala in lezla višje in višje, dokler je niso zavohali tudi gozdni prebivalci v visokih Dinaridih. Seveda se pri vsem tem plazenju revica velikokrat izmuči, kar zima izkoristi, da ji zada svoje zadnje snežne udarce (več o tem v drugi polovici objave). Vsako leto pomladanski pohod spremljano iz šolskih klopi, pri čemer nas vedno zasrbijo in naposled tudi odneso pete globoko v prebujajoč se čudoviti gozd.
Ravno tako se gozdnemu klicu nisva mogla več upirati z mamo, ko sva jo v soboto popihala na Stojno in sicer naravnost v bližino pragozdu Strmec. Najino početje je imelo bržkone globje motive, v tem pragozdnem ostanku smo namreč decembra lani na izletu zelo površno srečali botra belohrbtega detla Dendrocopos leucotos, do tedaj nepoznanega prebivalca tega gozdnega drobca. Želela sva torej odkriti, ali je tu morda prisoten par, ki čudovit habitat uspešno izrablja za vzgojo svojih čednih potomcev. Prav hitro sva zaslišala prva bobnanja, ki pa so pripadala bojevitim črnim žolnam Dryocopus martius - te dni se te ogromne duplarice še posebej borbeno potegujejo za teritorije. Malo kasneje pa je najino notranje uho zajelo druge vrste vibracije, ob katerih je poskočilo tudi srce - pravo pravcato bobnanje belohrbtega detla. Nekoliko omahovaje (ker je vendarle šele začetek sezone) sva zakoračila do izvora in presrečna na odmrlem drevesu opazila samico, kako si z bobnanjem kratkočasi sicer intenzivno iskanje podlubnikov. Nekaj časa sva jo poslušala in si jo ogledovala, nato pa sva oddrobencljala stran, da je ne bi prestrašila in zmotila v njeni prvinskosti.
Pragozd Strmec, bogat z odmrlimi drevesi, ki niso pomembna le za ptice, temveč tudi za ogromno vrst manjših organizmov (glive, žuželke, deževniki...)
Skrivaški prebivalec gozda se je pokazal le za kratek čas...kdo pa si??
Prizori, ki jih v gospodarskih gozdovih preprosto ne srečamo.
Bobnajoča samica belohrbtega detla, dobro skrita v neolistani krošnji.
Nekoliko photoshopa za realnejši prikaz
Tu lahko prisluhnete njenemu gozdnemu razgrajanju.
Nedaleč stran, le 100 m iz pragozda, sva naletela na detla, ki se je prehranjeval. Izdajalo ga je mehko potrkavanje po smrekovi sušici in po nekaj malega prestopanja, globokih vzdihov in tihega kletja naju je končno vzradostil pogled na samca triprstega detla Picoides tridactylus. Bil je bistveno mobilnejši od svojega sorodnika in je hitro odletel drugam, saj zimsko življenje v gozdu ne dopušča lenarjenja. Pustil naju je malenkost osupla in hkrati zadovoljna spričo pomembnosti za biodiverziteto, ki jo je ravnokar izkazal komaj 15 ha velik ostanek neokrnjenega gozda. Podobno srečanje s triprstim detlom sem imel tudi dan kasneje v bližini Turna na Veliki gori, le da jo je ta odkuril še hitreje in mi tako sploh ni omogočil česa več od določitve.
Tudi ponekod v okolici je gozd presenetljivo lep, sicer pa to z oddaljenostjo žal hitro upada.
Poleg belohrbtega detla se v mešanem gozdu, bogatem z odmrlim drevjem čudovito znajde tudi triprsti detel. Ta začne z gnezdenjem nekoliko kasneje, zato ga te dni najdemo težje in predvsem z obilico sreče.
Na videu je vidno njegovo marljivo prehranjevanje.
Danes je gozd premamil Luko in njegovega očeta, preberimo si, kaj nam bosta pičarala:
Z očetom nama je včerajšnjega dne pod večer silno zadišal sneg, s katerim nas je nebo po dolgem času vendarle blagoslovilo. Pa je bil blagoslov v Alpah, katere sva si sprva izbrala za najin cilj, kar malce preobilen - štirideset centimov novozapadlega snega je namreč lahko v alpskih strmalih sila nerodna reč. Sveža snežna odeja bi se utegnila odlepiti in zgrmeti na naju, siromaka, v obliki snežnega plazu, ki bi naju nemara za večno uzaspanil, nikar!
Zategadelj sva jo zjutraj mahnila na Veliki Golak s severne strani, kjer je snega le za krajši palec...
...v snežnem poprhu pa se volčji sledovi odlično vidijo!
Volk (Canis lupus) se je ve dolino sprehodil kar po udobni gozdi cesti, užitkar!
Ta najdba naju je z očetom opomnila na šokantno novico včerajšnjega dne; odstrel volkov naj bi se v letošnji sezoni povišal kar na 30 osebkov, kar je približno tretjina celotne slovenske populacije, pa tako krasno se jim je uspelo namnožiti v zadnjih letih. Upamo, da si državni svet premisli, s tolikšnim posegom v volčjo hierarhijo bo prav ovcam najbolj trda predla!
Pa se vrnimo k veselejšim zadevam. Že na prvem koraku sva se čudila veliki množici suhih smrek - te namreč marsikje najhitreje pospravijo, zavoljo lubadarja. Pa so očibodno pozabili na ta košček gozda, kar je s pridom izkoristil naajvečji ljubitelj tovrstnega drevja. Takoj po prihodu v smrečje sva zaslišala njegovo dolgo in nekoliko nerodno trkanje, kmalu za tem pa je potrkal še drugi.
Ta dva veseljaka sta bila triprsta detla (Picoides tridactylus), ki se očitno že pomladno počutita. Nikdar poprej nisem imel te priložnosti, namreč opazovati ga v Trnovskem gozdu, zatorej mi je bilo srečanje še toliko bolj veselo. Naj dodam, da je bil vsaj eden izmed detlov veseljakinja, kot jo vidimo na fotografiji. Le kaj si domišlja, da tudi ona bobna?
Nihče me še ni tako dolgo vlekel za nos, kot ta nepridiprav! Vsaj četrtino ure sem buljil v smrekovo sušico, ki je vsa bobnela od njegovega trkanja, ptič pa, brivec norcev, venomer na nasprotni strani debla. Naposled se je le pokazal, krasan je!
Malo višje se po pobočjih razprostira bukov gozd, še od davnega žledoloma zaznamovan. Družbovanju tolikšne množice bukovih sušic v svojem sicer kratkem življenju še nisem imel priložnosti prisostvovati. Milo rečeno je tamkajšnji gozd paradiž za belohrbtega detla, ki pa ga z očetom tokrat nisva srečala.
Vse sorte grimas prebiva tam, zgolj kot primer si oglejmo tega jeznega enoroga.
Oče, domač kot le kaj. Dobro namreč pozna kraje okrog Golakov, saj jih je v mladosti temeljito raziskal.
Gobe se stegujejo okrog debla, da bi kar najbolje videle prelep razgled na Veliki Golak.
Z njegovega vrha vidimo mnogo lepot naše domovine, nazumiral sem prijetno združbo Mangrta, Jalovca in Tolminskega Kuka.
Srce v deblu, natura je imenitna kiparka, ka-li?
Kaj se skriva v bukovju?
Sova kozača
Pogled z vrha proti severu, same lepote!
Še nekaj prelestnega se nama je dogodilo na vrhu; v višavah sva zaslišala gruljenje žerjavov, sivih popotnikov, ki so ene prvih ptic, ki se spomladi vračajo na severna gnezdišča.
Bukov sladoled, prava poslastica za očeta, ki mu prija grenko!
Dober tek vsem skupaj!
