Birding Ljubljansko Barje: Alpski podmladek

Bralke in bralci, prav lepo pozdravljeni!

Ni dolgo tega, kar nas je izpitno obdobje izpustilo iz svojega tesnega primeža, morda nekoliko pametnejše, a doživljajsko osiromašene. Zelo hitro nas je zato izstrelilo iz domačih lukenj in kot bi mignil smo se znašli v alpskih vršacih, obkroženi z njihovimi čudovitimi prebivalci.

Čudovit alpski prebivalec - vam je kaj znan?

Sprva smo jo mahnili na Nanos, ki seveda ni alpski vršac, a ni zato prav nič manj impozanten. Nanj smo se pravzaprav podali v kar lepem številu, saj je bil tja organiziran društveni izlet, namenjen blaženju tegob ob odpovedi ornitološkega tabora. Vročina in močan veter sta nas sicer prikrajšala za tamkajšnje ornitološke poslastice (predvsem za slegurja!), kljub temu pa nam je pot prekrižalo nekaj zalih bitij.

Izmed njih gre gotovo izpostaviti tole neverjetno zaobljeno dvojnonogo, ki je po besedah našega asistenta najnežnejše bitje na Zemlji. Naše občudovanje je bilo tako intenzivno, da se je revica sramežljivo zvila v majhen klobčič in nam tako onemogočila, da bi si ogledali njeno edinstveno značilnost - gnatohilarij (zrasle maksile, ki držijo hrano v ustih). Na sliki so tako vidne le njene antene in le delno tudi prijazen mutavni izraz.

Sedeč na nedostopnem travnatem pomolu sredi pobočja pa nas je pričakal prvi "podmladek" v tej objavi, ta od gamsov. Majhne kozice so pridno sedele ob svojih materah in se dolgočasile v vročem dopoldnevu, na sliki pa jih bo ostro oko odkrilo kar pet.

Botaničnih zanimivosti sicer ni manjkalo, vendar se je v objektivu mojega zdolgočasenega aparata znašel zgolj tale ilirski meček Gladiolus illyricus.

Že naslednjega dne nas je čakal bistveno večji gorniški podvig. Z Luko Božičem sva se podala na Srebrnjak in Trentski Pelc, zahtevno grebensko prečenje visoko nad osvežilnim hladom Trente. Vzpon na greben sva opravila večji del po stari vojaški cesti, nato pa po meliščih in neverjetno strmih travah, kjer sva naletela na marsikaterega prebivalca le-teh, ki ljudi sreča le poredko.

Stara vojaška cesta, ki je čudovito ohranjena, saj zanjo požrtvovalno skrbi domačin Lojze - šef.

Današnja prva destinacija, Srebrnjak, je pokukal iz gozda (morda pa gre tudi za katerega od predvrhov, kdo bi vedel)

Na melišču sva na otočku golih tal zagledala navadno mladomesečino Botrychium lunaria, pritlehno starinsko praprot, ki sva je bila precej vesela.

Višje sva na strmih travah okrog sebe zagledala nekaj velikanskih belih metuljev, gorskih apolonov Parnassius apollo, ki so v Sloveniji zelo redki in jih je moč opaziti le ponekod v zahodnih Julijcih in (res redko) v Dinaridih. Zaradi svoje redkosti in markantnosti so povzročili kar nekaj evforije, saj sem še lani po gorskih kočah (Prehodavci, Kriški podi) bral letake, ki planince naprošajo za podatke o opažanjih tega gizdalina.

Bistveno več evforije, priznam, pa je povzročil modras Vipera ammodytes, katerega sva zmotila med sončenjem. Zdolgočaseno in vidno vznejevoljeno se je splazil v zavetje bližnjega drevesa, ker pa mu seveda nisem dal miru se je bil primoran umakniti pod podrto drevo. Med vsem tem plazenjem pa prav fotogeničen, kot vidite, ni bil. Še manj (pravzaprav sploh nič) fotogeničen pa je bil njegov bratranec in tekmec, gad Vipera berus, na katerega sva naletela kakih 200 m višje. Tudi njega sva bržkone zmotila med počitkom na soncu, obe vrsti pa tod očitno brez težav sobivata (sploh glede na pripovedi domačina Lojzeta).

Nad butičnim sedlom "Za česnom" sva zagrizla v strme trave, specialiteto trentskih hribov, ki lahko mestoma doseže povsem neprehodne razsežnosti.

Taprava štajga

Pod čudovitim vršičkom na sredini fotografije naju je pričakalo gotovo najboljše ornitološko doživetje tistega dne - v dolino so se vratolomno in glasno spustile 3 kotorne Alectoris graeca in ker ni tokrat nobena izmed njih za seboj pustila golide perja ne bo s fotografijami žal nič.

Si pa lahko oči napasete na naravnost fenomenalnemu razgledu na Bavški Grintavec.

Po pičlih petih urah sva končno stala na tesnem vrhu...

...in si lahko ogledala fantastičen razgled na greben Pelcev, Jalovec in Mangart.

Prvič pa sva tudi zares ugledala greben, katerega prečenje je bila glavna naloga današnje ture.

Prav na vrhu sva srečala tega prijetnega kljunavca Mecoptera in na sliki si lahko ogledate njegovo bizarno značilnost - kljunast podaljšek na glavi, na koncu katerega je nameščeno pravo pravcato grizalo. Zaradi odebeljenega zadka lahko tudi trdimo, da je uporaba moškega spola v tem primeru pravilna, saj gre za samčev kopulatorni aparat.

Alpsko botanično tihožitje. Kdo pa se bohoti za pušeljcem planik?

Nihče drug kot alpska cepetuljka Chamorchis alpina. Tale je s cvetenjem prav posebej pohitela, saj smo cvetoče cepetuljke običajno našli še pozno v julij.

Trentski Pelc, današnji drugi cilj.

Samosprožilec na vrhu Pelca (aparat se je čez dan precej mučil spričo močnega sonca, zato je ogromno slik žal presvetljenih).

Luka na razglednem pomolu pod vrhom Pelca, tik pred najtežjim delom ture - sestopom do lovske koče Berebica.

V krušljivih žlebovih, strmih skokih in gostem rušju ni bilo dosti prilik za fotografiranje, so se pa te ponovno ponudile na vojaški cesti, kjer so naju ob mučnem sestopu bodrile monokulture rdečih naglavk Cephalanthera rubra.

Enodnevni premor za zbistritev misli, lupljenje ožgane kože in počitek utrujenih nog je minil zelo hitro in že je bil tu torek, ko smo se v hribe zagnali Luka, Jon, Nejc in Mitja. Velikopotezni načrti o prečenju Dovški križ - Škrnatarica so splavali po vodi zaradi Jonove anualne poletne poškodbe (tokrat si je skoraj zlomil prst na roki), zato smo se odločili za nekaj lažjega in predvsem bolj ornitološko orientiranega. Odločitev je tako padla, da obiščemo pode nad Bivakom IV ter Križ in Stenar. Huda neurja so se tisto noč izživljala nad Slovenijo in izmila njeno prašno in razgreto obličje. Ko smo tako zagrizli iz Vrat je bilo razvidno, da nas čaka precej svež dan, sploh ko se enkrat prebijemo do poštene višine. Brez posebnega švicanja smo hitro dosegli bivak in začeli oprezno stikati za ptičjimi prebivalci teh negostoljubnih prostranstev.

Prva pavza, očitno namenjena čudaškim grimasam.

Blizu bivaka smo ob poti kar dolgo moževali, pa je naše globoke misli zmotil visokoleteči inšpektor.

No, prav on. Ni bil nihče drug kot planinski orel Aquila chrysaetos.

Bivak IV na rušju, za katerim se kitita Stenar (levo) in Križ (desno), naša cilja.

Jugovzhodni greben Dolkove špice, daleč najprestižnejši pristop na to mogočno skalno gmoto.

Kakšnih 20 minut hoje nad bivakom smo ocenili, da smo prispeli v idealno območje za iskanje belk. Najprej smo imeli tam seveda obilno malico, tekom katere smo opazili pereče pomanjkanje kruha, nato pa smo odložili težke nahrbtnike in se razkropili naokrog. Z veseljem vam priznam, da je prav mene doletela največja sreča, saj sem po pičlih nekaj metrih pred seboj zagledal vrtec mladih belk Lagopus muta, ki je ob skrbni materi brzel čez travnati tepih. Eden izmed mladičev se je zataknil v neki manjši razpoki in preden se je uspel iz nje ob nenehnem prigovarjanju svoje mame izbezati smo družinico opazovali že prav vsi.

Zaobljena skrbna mati belka se jezi na vsiljivce - nas - saj se med tratami in skalovjem skriva njen največji zaklad...

...torej njeni drobceni, morda le en dan stari begavci, ki pa s svojimi velikimi kosmatimi nožicami že neverjetno spretno gomazijo po nepriljudni pokrajini.

Le sem ter tja se kateremu izmed njih malce zalomi in se znajde v škripcih, iz katerih pa ga vselej reši njegova skrbna mati.

Dokaj hitro po odkritju smo samico in mladiče tudi zapustili in jih nekaj časa od daleč opazovali, kako se pasejo. Nismo jih namreč želeli preveč vznemirjati, saj so ravno preprečevanju tovrstnega početja namenjene mirne cone, ki se bodo ustanovile v okviru projekta VrH Julijcev. Njihovo pašo si lahko ogledate na spodnjem videu.

Vrtec belk na paši (in Jonova samohvala kot zvočna kulisa).

Podi, na katerih smo se srečali z družinico.

Ko smo belke vendarle zapustili, smo nadaljevali svojo pot proti Križu. Ta nas je sprva pripeljala do razglednih Bovških vratc (2375 m), od koder se nam je odprl neopisljivo veličasten razgled na Kriške pode ter seveda na Razor in Prisojnik.

Mogočni Razor, na njegovi desni pa...

...prišiljeni Turn pod Razorjem, ki naj bi veljal za najtežje pristopnega dvatisočaka v Sloveniji.

Obletavati pa so nas začeli tudi planinski hudourniki Apus melba, s katerimi se v naših hribih presenetljivo redko srečamo.

Z Bovških vratc je do vrha Križa zgolj nekaj minut hoje po grebenu, na katerem pa smo naleteli na družinico planinskih vrabcev Montifringilla nivalis in se ob njej seveda malo zadržali. Žal so bili ti vrabci precej nefotogenični in so se kaj hitro poskrili na nam nedostopne strmine. S Križa smo se spustili do Stenarskih vratc in se z njih ponovno vzpeli na Stenar, z njega pa spet dol do Dovških vrat (noro, koliko vrat smo prehodili tisti dan). Tam se je pričel sitni del ture, namreč sestop čez Sovatno nazaj v Vrata, ki pa ga je ozaljšalo kar nekaj lepih pripetljajev. Pa si jih oglejmo.

Na grebenu tik pod vrhom Križa poteka občudovanje nižjeležečega bivaka.

Samosprožilec na Križu z aristokratom Razorjem v ozadju.

Spuščanje ob jeklenici s poškodovano roko ne predstavlja Jonu nikakršne prepreke.

Pogačnikov dom ter Kriška jezera, lesketajoči smaragdi v sivini gora.

Bovški Gamsovec in Pihavec ter med njima manj znan Vrh nad Kamnom.

Z mogočnim Pihavcem v ozadju pozira vrh Stenarja planinska kavka Pyrrhocorax graculus, sita od številnih grižljajev sendviča, ki smo si jih zanjo odtrgali od ust. Na levi se vidi celo podor na Pihavcu, ki že leta onemogoča odprtje markirane poti nanj.

Beseda o radodarnih planincih se je hitro razširila in vrh sta obiskala tudi krokarja Corvus corax.

Kukanje čez rob poteka skrajno zanesljivo, kot vidite.

Spust po snežišču pa nekoliko manj, a vsaj bistveno hitreje.

Tudi planinske pevke Prunella collaris se že ponašajo z mladiči, tale naprimer je videti prav sceguljeno.

Blizu Dovških vrat smo spet naleteli na planinske vrabce, tudi tokrat na speljano družinico, le da so bili ti bistveno prijaznejši in so se pustili vsaj za silo slikat.

Tale pa je bil sploh pozer, je pa žal prav hitro odletel. Odraslih pravzaprav sploh nismo videli, tako so nas prevzeli rumenokljuni mladiči. Z vrabci smo imeli tega dne očitno prav veliko srečo, saj so velikokrat skrivaški in se ne pokažejo prav radi, po koncu gnezditve pa se zberejo v velike jate, ki so veliko težje za odkrit.

Boter svizec na svojem prestolu.

Celo spust čez Sovatno pa ima svoje prednosti, največja je gotovo razgled na severno steno Triglava.

Naleteli smo tudi na nekaj kozorogov, ki so v teh krajih stalni gostje, saj so bili pred desetletji naseljeni na bližnjo Luknjo, od koder se niso kaj dosti premaknili.