Prelepo pozdravljeni!
Vsako pomlad se na ljubljanskem barju na poti proti severjaškim gnezdecem ustavi marsikatera ptica, saj je to vendarle imeniten kraj za počitek, prehranjevanje in druženje. Kakopak je tudi nas zaneslo na barjanske travnike, da si spočijemo oči in dušo ob čudovitem naravnem pojavu - spomladanski selitvi. Kar se pritiče zgodnejših selivk, nas je barje letos, pomanjkanju poplav navkljub, obilno obdarovalo, hvala mu!
Jako so nas razveselili črnorepi kljunači (Limosa limosa), postavneži prve vrste, katere smo na barju že več let nestrpno pričakovali. Svoje dolge nožice so položili na edini razmočen travnik, med barjanske dragulje - močvirske logarice (Fritillaria meleagris).
Naj vam povem, kaj in kako se godlo.
Ko sem prejšnjega petka gonil bicikelj proti barju, so se mi znova in znova porajala vprašanja, češ, kaj ga tako bazdi, kaj se mi tako neusmiljeno useda v pljuča in čemu je nebo prekrito z neprijetno sivo tančico. Vozil sem namreč nevedoč, da je zrak poln prašnih delcev iz daljne Afrike puščave! Na moje veliko veselje pa delci niso bili edini prišleki z juga - tudi ptice je prineslo!
Jatica, bolje rečeno kvintet dolgonogih črnorepih kljunačev, je bil priletel iz južnih krajev in pristal na razmočenem barjanskem travniku.
Dolge kljune so zapikali v barsko zemljo iščoč deževnike in, najdoč jih, jeli dobro metati v se.
Pomešali so se med puklaste togotneže - togotnike (Calidris pugnax), ki pa si barje za prehranjevališče izberejo prav vsako leto.
S svojo eleganco so črnorepniki zaljšali barje tudi naslednjega dne, ko saharski delci nanj niso več metali tako temačne sence. Naš Matija jih je enkratno fotografiral kar skozi okno avtomobila!
Kljunač inu tulipan.
Kljunač in škorci s prelepim ozadjem, Brano in Planjavo. by Jon Poljanec
Prijeten spanec ti želim, kljun!
Še ena imenitna selivka nas je počastila z obiskom; trojica malih škurhov (Numenius phaeopus) je uganjala norčije skupaj s svatujočimi velikimi škurhi (Numenius arquata), vragolije malih so izgledale nekako moteče. Na sliki sta namreč dva mala škurha, ki s svojimi klici motita svatujočega velikega, morda sta le v zmoti. Je bil kdo izmed vas, bralci, že kdaj priča čemu podobnemu?
Mali škurh v večerni svetlobi na edinem žmohtnem travniku, ki je te dni gostil kar nekaj pobrežnikov. V travi se skriva še mnogo kozic (Gallinago gallinago)!
Crown stripe, ljubka značilnost malega škurha.
Naberite si obilo tolšče, prijazneži, pa srečno pot!
Pribe (Vanellus vanellus), so na barjanska gnezdišča priletele že zgodaj v marcu. Zdaj pridno odganjajo vrane, lunje in ostale jim nepridiprave s svojih travnikov. Želimo jim uspešno gnezditev!
Ljubek pribji par, naj vaju spremlja blagoslov barjanske boginje Ekvorne v slabem inu dobrem.
Barjanske težave prib in škurhov je imenitno orisal Matija v članku za časopisno hišo Delo:
Več let je minilo odkar je naš barjanski šef Nejc nekega zgodnjeaprilskega jutra botroval preletu samice stepskega lunja čez barjanske trate. Od takrat ni bilo z naše strani ne duha ne sluha o tej redki selivki. Seveda si je tu in tam kakšen odpočil na barju, le izmuznil se je našim očem.
Tokrat pa sta nas presenetila kar dva samca stepskega lunja (Circus macrourus) vkup!
Ko sva z Jonom ugledala tega belega angela zla sedečega na tratah ob Ižanski cesti sva prek mobilnega telefona nemudoma obvestila Matijana in Julijano, ki sta ravno česala trate v okolici Stržena. Pa mi je Matija že čez nekaj kratkih minut sporočil sledeče; srečala sta še enega stepskega prijatelja, ki je, užitkar, posedal med močvirskimi tulipani!
Pa naj kdo reče, da možakar ni idilik!
Le kanček črnine na koncu vitkih peruti, to vam je imeniten določevali znak.
Najej se malih sesalcev, pa srečno pot v daljne stepe!
Saharsko prašno/korona ptičarjenje - ne prav prijetno.
Julijana se je nadvse izkazala; v objektiv je spretno ulovila malega pupka (Lisotritton vulgaris) v jarku!
Izmed barjanskih rubinov tu in tam zasije povsem bel tulipan, še pa še lepo!
Z lističem vam maha v barjanski pozdrav.
Pa skočimo s travnikov še v gojzd..
Jonu je mimo ušes prifrčala nekakšna sova, pa je zavoljo naglice ni utegnil povprašati po imenu. Pa ga je gnala radovednost in podal se je v bukovje, kamor se je gospa usedla, morda jo najde in povpraša... in res jo je našel, pa bi mu skoro oči iz jamic ven popadale, tako zelo je bil presenečen!
V bukovju se je namreč srečal iz oči v oči z malo uharico (Asio otus).
Te sove v tamkajšnjem habitatu nismo pričakovali; ko nam je Jon na vrhu zastavil uganko, češ, katero sovo sem srečal, sva z Emo naštela že skoro vse sovje vrste, preden sva nejeverno izdavila še ime mala uharica..
So namreč selivke, kar pomeni, da jih lahko srečamo na še tako nepričakovanih krajih.
Podobno se nam je pripetilo jeseni, le da smo imeli takrat opravka z redkejšo močvirsko uharico (Asio flammeus); veseljakinja je čemela na vršnjih skalah Velikega Oltarja!
Kukuc!
Mitja nam je povedal za še eno nadvse zanimivo opazovanje malih uharic na selitvi; izgubljene so tavale v dolini triglavskih jezer.
Sovja prikazen v iskanju spoznanja.
Severno pobočje z bukvami, ki so botrovale srečanju s sovo.
Gozdne gnojilke srne so temeljito poskrbele za lepi jeglič (Primula auricula)
Pogled na z milo svetlobo obžarjena južna pobočja Bohinjsko-Tolminskega grebena.
Doligrede smo uharico zagledali v smreki, jo li ugledate?
Pa srečno pot!
Jon globoko premišljuje o modrostih, ki mu jih je nacepala sova.
Mati narava vam je izvrstna kiparka!
Srečno!
No comments:
Post a Comment