Birding Ljubljansko Barje: Jezerska kočna

Po nevihtnem torku je bilo jasno, da bo sredino jutro morda za odtenek hladnejše od preostalih žgočih dni in to je veljalo izkoristiti. Okoli četrte ure zjutraj sem že sopihal nad Suhadolnikom, kmetijo nad vasjo Kokra. Začetni načrti za turo so bili zelo optimistični - po vzponu na Jezersko kočno sem se imel namen podati še na Grintovec, z njega pa sestopiti na pode na vzhodni strani ter se vrniti čez Kokrsko sedlo do izhodišča.

Clear sky above today's destination - 2540 m

Primula auricula

Gentiana sp.

Ob kakšnih šestih sem dosegel Dolce, kotanjo med Grintovcem in Kočno. Na poti nisem srečal nikogar in temu primerno več je bilo videti življa - na sočni travi sta se pasli dve samici gamsa z lanskima mladičema, ob svoji luknji pa je porumenele zobe sončil boter svizec. Večina gorskih ptic je zdaj še močno teritorialnih, kot da bi nam pomlad ušla v gore - hribi so bučali od pesmi vriskaric Anthus spinoletta in planinskih pevk Prunella collaris. Komatarji Turdus torquatus imajo očitno že mladiče in so zato nekoliko manj razvneti. Vrhunsko zasedbo bi kje v višji legi lepo izpopolnila belka ali skalni plezalček, vendar je začelo vedno močneje pihati...

A Chamois with a youngster

Spodnji Dolci

A Marmot, sunbathing its yellowish teeth

Another Chamois, not a very shy one

S pridobljeno višino se je celotno turo krepil veter in ta je na Dolški škrbini dosegel že malodane orkanske razsežnosti. Vzpon na vrh je tako minil brez ornitoloških intermezzov, z dvema zahtevnejšima deloma, kjer je bilo potrebno imeti kompletno zimsko opremo - cepin in (nujno) dereze. Če ne prej, sem na vrhu Kočne ocenil, da je vzpon na Grintovec rahlo prenevaren zaradi ogromnih snežišč.

Bivak v Kočni

The weather worsened, with increasing cloudiness and wind

The plans about ascending Grintovec weren't put into practice

The only place on the path where crampons were required.

On the top

Some views on neighbouring peaks

Svojo pozornost sem zato docela namenil iskanju belk v Dolcih, kjer sem preživel celo popoldne. Moji vztrajnosti navkljub so bile te kosmatonoge kure zelo izmuzljive in celotno iskanje je prineslo le nekaj kupčkov iztrebkov, nekaterih tudi zelo svežih. Med iskanjem je mojo pozornost pritegnil par planinskih kavk Pyrrhocorax graculus med nenavadnim početjem - izmenično sta v sneg metala plen, drugi iz para pa ga je nato pobral in vrgel nazaj na snežišče. Kasneje se je izkazalo, da je bil plen majhna rjava ptica in le ugibamo lahko ali sta jo kavki uplenili ali našli mrtvo.
Zaradi neuspeha pri izmuzljivih pticah sem se pričel ozirati za cveticami, ki se na naše veliko zadovoljstvo ne morejo tako uspešno izmikati zvedavim očem. Na tratah je cvetelo že kar nekaj gorskih vrst, ki pa jih žal ne poznam tako dobro.
Ob povratku sem ocenil, da bi bil izlet v brezveterju najverjetneje bolj produktiven, a kaj češ, časa te dni ravno na pretek. Med hojo navzdol sem se nekje v sredini Taške ustavil in občudoval osamljen lepi čevelj Cypripedium calceolus, ki je bil na poti navzgor še zaprt, zdaj pa je svojo špranjo v medeni ustni že razdajal žuželkam.