Jelovica jeseni

Dober večer!

To jesen smo nezanemarljiv delež našega prostega časa namenili obiskovanju Jelovških gozdov. Te posrečene planote nismo obiskali še nikdar poprej, razen seveda v temi.

Pod rumenim jutranjim soncem so tukajšnji gozdovi še boljši in slajši, saj so gosto posejani z impozantnim odmrlim drevjem, ki ima že od nekdaj posebno mesto v naših srcih. Kar nas od vsega najbolj veseli je, da ima to odmrlo drevje in v njem prebivajoče žuželke prav posebno mesto v detlovih želodcih in zategadelj se jih po jelovških hostah in gmajnah kar, da ne rečem, tare. Tudi sovja druščina se na Jelovici odlično počuti in v marsikaterem drevesu se najde sovje domovanje, domek, dupelce.

                                   

                    

                                            Tolmisko-bohinjske gore v jutranjih meglicah 

                                   

                                         Jelovške bukve odete v meglo, kako bi se samoten človek počutil?

                                   

                                          Bukova sušica, ki ima v naših srcih prav posebno mesto.

Jelovico smo v letošnji jeseni obiskali kar štirikrat, prvikrat jo je zaskočil Matija skupaj z Julijano še v času, ko so bukve in javorji po vsej Jelovici otresali listje z vej. Tedaj je bilo v šumečem gozdu moč najti ekstremitete, kot je črni gams (Rupicapra rupicapra črni) ali krmežljav gospod gozdni jereb (Tetrastes bonasia fant), ki se zaradi hrupa na vetrovnem slemenu ni utegnil izmakniti najinim pogledom, razen seveda Julijaninemu, ker je v nepravem trenutku z očmi požirala kislo deteljo. Posebna zanimivost tistega dne sta bili tudi že opisani krvoločni lisici, ki sta ugonobili ubogo kuno.

                                        

                                     Prekrasen razgled z ene izmed pleš Jelovice v poznem oktobru

                                        

                                       Cinclus je ljubko pomežiknil iz Sore

                                                

                                               Tudi gobam so sušice nadvse všeč

Ponovno jo je obiskal teden kasneje tudi Matija sam, ko ga je v meglenem gozdu utegnila razvedriti frfotajoča samica divjega petelina Tetrao urogallus), ki je svojo malenkost nato prikrila z jelovimi vejami. K sreči je Matijo z begom popeljala naravnost do ličink zobajočega triprstega detla (Picoides tridactylus), ki je bil zelo prijazen in fotogeničen - obe čudoviti  lastnosti je moč razbrati tudi iz slikovnega gradiva. Na ta dan ne gre pozabiti tudi izgubljene jate gosi (Anser anser), ki so bile s svojimi grlenimi glasovi zelo moteče.

                                        

                                             Listnata odeja, kot nalašč za lenuharjenje! 

Neverjetno čeden triprsti detel

Še v drug profil

Srčkana živalca

Kot roke gozdnih pošasti se vijejo smrekove veje

Mlade smreke, vrh katerih skovik takoo rad poseda

Naslednja sva jo skupaj obiskala Matija in Luka in jo dodobra pretaknila. Zgodaj zjutraj sva sanjarila ob jerebu in skovikcu (Glaucidium passerinum)in naposled sta se prikazala kar oba! Jereb naju preletel v še trdem mraku in se potuhnil v goščavje, mali skovik pa je takoj za tem že začel trositi svojo togoto prav tako v še trdem mraku s čudnimi zimskimi zvokci, grozanska jata malih ptičkov pa se je nabirala okoli njega in ga ozmerjala, češ, lump pa tak. Zanje se ni zmenil, le na njegovem izrazu je bilo moč zapaziti, da je nekolikanj slabe volje, koda da bi mu ptički načenjali živce. V spokojnem miru smo skupaj pričakali sončne žarke in krmežljavo pogledovali naokrog, dokler ni šel skovik spat (glej sljiko), midva pa na dolg sprehod po gmajni.

Pehodila sva že dobršen del poti, ko sva naletela na drugega jereba, ki je prišel čisto potihoma do naju, ko sva sedela pod debelo smreko. Seveda ga sprva nisva opazila, namreč šele v trenutku, ko je sfrčal izpod najinih debelih stopal, nato pa zopet in znova še enkrat, zelo naščeperjen tič. Tega dne sva s kotičkom očesa ujela še enega jereba, a zgolj zelo slabo.

Kasneje sva na cesti zalotila še debelo kuro, ki je svoj mesarski kljun namakala v rumeno lužnico, njam njam. S ceste se je nič kaj diskretno umaknila v gozd, za seboj pa pustila debele prstne odtise. Iz toplih luž so vodo popoldne srebale tudi zale pinože in krivi kljuni, vsi izredno ljubki.

Meglice se cede čez gore 

Moja najljubša silhueta

Skovik se ne zmeni za živčkota čižka

Jeznoritež, da mu ni para

False face

Tik pred prvimi sončnimi žarki

Tik med prvimi sončnimi žarki

Po prvih sončnih žarkih

Nadvse prodoren pogled

Skovika Lima; vendarle je že jutro

Prosim?

Prekrasen srebrn gozdič!

Luka Boben

Luki je izrasla goba, ker se ne umiva

Glejga škrata

Prekrasni obsijani Triglav

Stopinja, ki jo je za seboj pustila debela kura!

Zale pinože

Krivi kljuni

Krasni

so

Prmejšpehovk?

Meglena juha.

Nenavsezadnje smo jo nedavno obiskali še Matija, Mitja in Nejc. Jelovica se je medtem že odela s sneženim pletom in postala še toliko zanimivejša, saj je zdaj kokošja zgodba zapisana v snegu. Sledeč prikupnim kitam sledi smo naleteli tudi na gromozanskega gospoda divjega petelina, ki smo ga s približanjem na borih nekaj metrov neznansko zmotili pri smukanju smrekovih vršičkov do te mere, da je togoten odletel po pobočju nizdol. V snegu smo več kot enkrat naleteli tudi na sila presenetljivo najdbo, namreč na sveže volčje sledi (Canis lupus).

Lepi fantje korakajo po gmajni

Kokošja zgodba, zapisana v snegu

Zelo razločne stopinje

Gorska sinica se jezi na žvižgajoče mladeniče

Logotip za Alpsko mleko!

divji petelin je s svojim KOT BRITEV ostrim kljunom odššščipnil smrekov vršiček in ga pogoltnil

in ga izločil

Zelo uredu stopinja

In še volčja sled za posladek!

Lepo vas pozdravljamo!