Medtem ko zunaj prav ta hip elementi prav morilsko obračunavajo z razgreto grudo, vam moram sam priznati, da me prav prijetno grejejo slikoviti spomini na julijske gorske podvige, in ker je solidarnost ena izmed najvrlejših lastnosti posameznika mi dovolite, da skupaj v sliki in besedi podoživimo nekaj teh prigod. Vseh je pravzaprav premnogo, da bi jih kronološko obdelali, zato bodo komentarji pod fotografijami poudarili tiste najvažnejše. Prebudimo se tako v sončno alpsko jutro in si oglejmo, kaj nam prinese dišeči dan!
Ni ga lepšega načina, da se vanj prebudimo, kot da spočito sonce pričakamo visoko nad utrujajočo vročico mest. Prav odlično je to uspelo Jonu, ko je sončni vzhod doživljal na vrhu Kanjavca, kamor se je povzpel s Hribaric, njegovega nočnega pribežališča. Sonce se prav sramežljivo dviga izza Triglavove rame (komu morda bolje znane kot Rjavec, visok natanko toliko kot Kanjavec, torej 2568 m).
Takšno mučno prenočevanje in zgodnje vstajanje pa ne ostaneta nenagrajena! Hlad jutranjega mraku je namreč priljubljeni čas belke Lagopus muta. Ob lepem vremenu bodo takrat belke razprle svoje kljune in v okamenelo tišino izpustile svoj značilni, dušo tolažeči klic.
Prav ta klic pa nam bo omogočil, da si te čudovite prebivalke vratolomnih kraljestev tudi ogledamo, saj je stikanje za njimi med skalovjem sicer skoraj misija nemogoče.
Hribarice, kjer je Jon nanje naletel, so sicer ena izmed bolj znanih lokacij, kjer je na belke lažje naleteti. Kljub temu so te tamkaj ovite v tančico skrivnosti, zakaj ni še povsem jasno, čemu se jih tam v poletnih mesecih toliko zbere (ponovno je skupina štela skoraj 30 belk). Ena izmed možnosti je gotovo, da gre za nesparjene samce, kar pa nekoliko slabše razloži prisotnost nekaj samic v skupini (eno si lahko ogledate na prejšnji sliki).
No, v vsakem primeru gre za prave ptičje gizdaline: tale se je odločila svoje sivo perje olepšati s pisanim gorskim cvetjem. Posebno odlikovanje gre seveda tudi Jonu, ki je ta izjemni trenutek mojstrsko ovekovečil.
Ta, ki se je ture spomnil kasneje, pa je seveda obsojen na težaško jutranjo hojo v ožarjena pobočja, pri čemer si lahko prve žarke jutranjega sonca na vršacih le zavistno ogleduje. A je tudi v tem nekakšen čar, le poglejte kako se osvetljena Kukova špica bohoti nad temnimi gozdovi Vrat.
Čudesa gorskih juter smo zdaj dodobra spoznali, da pa se lahko po nadaljevanju objave vsaj približno orientirate, pa si najprej le oglejmo, kod sva se z Jonom (sama ali skupaj) te dni potepala. Njegov izlet čez Hribarice, Kanjavec in Mišeljski greben smo deloma že spoznali, zato se lahko zdaj spustimo v strmo dolino Vrat, ravno prej omenjeno, nad katero sva se mudila kar dvakrat - enkrat na Dolkovi špici, drugič pa sva preplezala greben med Škrnatarico in Dovškim križem.
Na severni strani Vrat za razliko od obleganega Triglava kraljujejo v večji meri brezpotja ter stezice, zato pa je tam tudi bistveno več življa. Posebej velikokrat smo letos naleteli na skupine gamsov, v katerih so bile samice z mladiči. Takšna zbiranja so sicer v bližini zelo obljudenih poti dokaj redka.
Mmmmmm...mali gamsek se stiska ob pozorno mater, ki skozi sprednje zobe izrazito piha na vsiljivca (žal ni vidno s slike).
Bistveno manj se za obljudenost menijo planinski močeradi Salamandra atra, katerim je bržkone važna le vlažnost zraka, od katere so zaradi slabše razvitih pljuč še kako odvisni. Tale je bil za sončen dan pravzaprav precejšnje presenečenje in najbrž zgolj posledica jutranjega meglenega hladu.
Razgled na zdaj že zelo dobro poznane pode - imena vrhov boste zdaj seveda že znali sami :)
Šele visoko nad zadušljivo vročico nam Vrata razkrijejo svoje najostrejše čekane, tris Rokavov (iz leve Visoki, Srednji in Spodnji) ter ošpičene stolpe grebena med Visokim Rokavom in Škrlatico. Semkaj nas nožice še nekaj let najbrž ne kanejo zanesti...
...kar pa še ne pomeni, da si ne moremo privoščiti česa finega - poglejte si no to čudovito podrtijo. JV greben Dolkove špice ponuja v zaključnem delu vzpona fenomenalen adrenalinski sprehod po ozki grebenski razi, idealen za vroč poletni dan.
Julij je tudi mesec, ko se v polnem razmahu obarvajo gorske trate. Da pa ne ostane le pri barvi poskrbijo murke, ki v svež gorski zrak spuščajo opojne vonjave, ki so jim gotovo prislužile angleško ime "Vanilla Orchids". Prve zacvetijo rdeče murke Nigritella miniata, ki se od nas že počasi poslavljajo.
Vendar nič zato, med nizkimi tratami začnemo hitro opažati drobne temne rubine, dišeče rhelikanove murke Nigritella rhellicani.
Nič kaj dosti pa k obarvanju gorskih trat ne prispevajo tele skrite lepotice: cepetuljke Chamorchis alpina so se že neopazno odprle in povem vam lahko, da pobočja Dolkove špice po koncentratu teh zmikavnih orhidej ne zaostajajo kaj dosti za Lazovškim prevalom, siceršnjim zanesljivim prvakom v tej kategoriji.
Katerikoli Slovenec si gorskega travnika seveda niti zamisliti ne more brez njegove kraljice, botre planike Leontopodium alpinum.
Med zgoraj naštetimi, pa še mnogimi mnogimi drugimi, cvetkami se vitko plazi gospodič gad Vipera berus. Planinca, ki malica na idilični polički, je najverjetneje spregledal, kajti plazi se naravnost proti njemu, kot da je kakšna tolsta (snežna) voluharica.
No, takšnega korenjaka si je treba seveda pošteno ogledati in kaj kmalu so fotografske težnje gada pregnale v bližnjo skalno razpoko, od koder je besno sikal, se slinil in klel. Pa naj kdo reče, da ni videti prav hudobno! (spavaš li mirno, Matija?)
No, toliko o pripetljajih z Dolkove špice. Sledimo zato zdaj Jonu, ki se hitro vzpenja proti sedlu "Čez Gulce". Avto, parkiran v Vratih, je že daleč spodaj in kot bi mignil bo tu vstopna grapa Škrnatarice, lično označena na fotografiji.
Hmmm...v grapi je še nekaj malega snega, ta pa zahteva nekaj iznajdljivosti pri vzponu. Jon z eno nogo po snegu, z drugo pa po vlažni steni vztrajno leze proti vrhu. Tu velja postaviti opozorilo morebitnim bodočim pristopnikom, da bo cepin še nekaj časa gotovo priporočljiv kos opreme v tej grapi, sploh ob sestopu.
No pa smo. Vrh Škrnatarice, glede na vpisno knjigo ne zelo pogosto obiskane gore.
Ta oklepa, skupaj s Široko pečjo in naslednjim ciljem, Dovškim križem, vesoljsko krnico - Amfiteater. Ta je tako dobro obdana z ošiljenimi vrhovi, da je nevidna od skoraj povsod (razen z robov seveda). Pa vendar obstaja dokaj oddaljeni vrh, s katerega je mogoč pogled naravnost v notranjost. Zanj se obrnite na Jona :)
Vrh Škrnatarice obiskovalce nepriljudno odbija s strmimi skalnimi skoki. Ta, prek katerega se pleza najpogosteje, je ocenjen s III. plezalno stopnjo, katere pa z Jonom navzdol nisva želela plezati. Zato sva poiskala nekakšen obvoz po levi (hvala Luki Božiču, od katerega sva izvedela za to opcijo!), ki je označen z rdečo. Ocene tega dela ne vem, je pa gotovo lažji od "normalke", morda le za odtenek bolj izpostavljen.
Nadaljevanje grebena je prava fantazija! Občasno se nam seveda ponudi možnost za poziranje, ta pa nikakor ne sme ostati neizkoriščena.
Z nikogaršnje strani!
Seveda pa pot terja zanesljiv korak, tale del že ni videti prav od muh.
Ostareli kozorog se posmehuje - bolj zanesljivi korak od njegovega bomo zaman iskali po naših krajih. A oglejmo si vendar njegovo orjaško rogovje! Vsaka prečna izboklina predstavlja leto dni, ako gre verjeti temu ljudskemu "pravilu". Potemtakem sva zanj oba še prava mladca.
Kadarkoli se odpravljamo v bližino mogočnih ostenij, se mrzlično oziramo za skalnimi plezalčki Tichodroma mauraria. Te dni smo ga srečali kar trikrat, dvakrat na Mišeljskem grebenu ter enkrat pod Škrlatico. Niti enkrat se korenjak ni pustil fotografirati, zato je slika žal reciklaža, posneta leta 2018 vrh Jalovškega ozebnika.
Noben vzpon seveda ne mine brez alpskih klasikov, ki pa spadajo med najčudovitejše ptice naše dežele. Tako nam srce vedno znova zapoje, ko si lahko od blizu ogledamo opečnate barve planinske pevke Prunella collaris...
...ali pa med apnenčasto sivino zagledamo beli poblesk kupčarjevega Oenanthe oenanthe repa.
Še istega dne, ko sva se z izjemno brzino spustila po neskončnih meliščih pod Bivakom II nazaj v Vrata, sva imela z Jonom nove ambiciozne cilje. V Mojstrani sva se okrepčala z odlično pico ter nekoliko posedela pod sencami dreves, nato pa sva se odpeljala le nekaj minut v smeri Kranjske Gore, dokler nisva dosegla idilične vasi po imenu Gozd Martuljek. V ostudni vročini zgodnjega popoldneva sva zapustila avto na parkirišču ob glavni cesti in že drugič tisti dan zagrizla v gozdne strmine, tokrat v smeri Martuljških slapov in krnice Za Akom. Dve uri hoje sta naju ločevali od zaželenega prenočišča, Bivaka III, do kamor pa sva morala tokrat prinesti zajetnejše količine vode ter seveda spalne vreče (neuki pa smo s seboj nosili celo armafleks, ne zavedajoč se odlične opremljenosti bivaka). Tudi cepini to pot niso ostali v prtljažniku.
Zložna pot skozi gozd je bila pravi balzam za utrujene noge, pa še ta ni minila brez daljših postankov. Gotovo najdaljšega sva si privoščila, ko sva komaj nekaj centimetrov s poti opazila na vlažnih tleh tole značilno bledikavo stebelce, noseč nekaj kar se da čudaških cvetov - odkrila sva BREZLISTNI NADBRADEC Epipogium aphyllum.
Pa povejmo nekaj o tej roži-gobi: nadbradec je ena naših najredkejših in najbolj čudaških orhidej. Kot veste, potrebujejo vse vrste orhideje za svojo kalitev pomoč boter gliv, saj svoja semena zelo skopo opremijo z založnimi snovmi. Vendar večina naših orhidej s časom požene zelene liste ter se tako začne preskrbovati sama. Nadbradec, pobalin, pa od gliv ostane odvisen celo svoje življenje, katerega večji del prebije v obliki koralaste korenike, povsem skrit našim zvedavim pogledom (strokovno pravimo, da je mikoheterotrofen). Ob vlažnejših poletjih bo nato skrita korenika pognala nekaj stebelc brez klorofila, enega izmed katerih vidite na zgornjih fotografijah in katerega funkcija je zgolj in samo spolno razmnoževanje.
Zaradi potrebe po vlagi (saj je skoraj, no, goba) je zanj značilno tudi zelo nestanovitno pojavljanje, celo na znanih večjih rastiščih. Ni čudno, da fotografiramo tako vneto! Nanj smo v preteklosti namreč naleteli zgolj enkrat.
Bivak III, pravi pravcati gorski hotel. V nasprotju z nekaterimi drugimi bivaki (khem, rušje, khem) bomo tod naleteli na podloge za spanje, ogromno volnenih odej ter celo na blazine. Ni čudno, da sva spala kot polha celih osem ur!
Peklenska vročina je bila napovedana za naslednji dan, zato sva pričela hodit še v mraku ter hitro dosegla prvo orientacijsko točko, otoček zelenja sredi pošastnih sten in melišč, imenovan "Pri treh macesnih".
Od tod se nama je kot na dlani razprla krnica Za Akom, kjer je v senci tiho počival najin bivak.
No, počasi lahko razkrijemo, kam sva rinila tokrat. Najin cilj je vrh grebena na desni, torej Mala Martuljška ponca, 2502 m. Nanjo pa spet vodi grapa, tudi tokrat delno zasnežena, ki jo vidimo na sliki.
Zaradi nekoliko neugodnih razmer se v grapi tokrat nisva fotografirala, sva si pa na vrhu privoščila selfaka s severno steno Škrlatice - noro.
Vrh Male Ponce se ponaša z vpisno skrinjico iz leta 1994, iz česar gre sklepati, da ne gre ravno za najpogosteje obiskano goro - torej najbrž tudi slabše poznano. Slika je tako namenjena lažji predstavi o tem, kje sva pravzaprav bila, za pomoč pa so navedeni še nekateri bolj (ali manj) znani vrhovi. Slika je posneta z Jubilejne poti na Prisojnik (pot čez 2. okno).
No, od tule nekje je posneta :) Stene Prisojnika so gotovo kraljevale med razgledi z vrha.
Med previdnim povratkom naju pozorno spremlja krokar Corvus corax. Njemu že ni treba ritensko kolovratiti po strmih grapah, polnih krušljivega rdečega grušča.
Hitro sva prečila neskončna melišča pod stenami Martuljških velikanov. Tu bomo naleteli na alpsko madronščico Linaria alpina, ki pa se ji je tokrat priskledila še nekakšna spominčica.
Še en gizdalin kuka v šopih izpod večjih skal na meliščih - to je Julijski mak Papaver alpinum ernesti-mayeri.
Čas je, da se poslovimo od sončnih alpskih dni - prišli smo do konca objave. Z razbolelimi koleni in opečenimi vratovi se še enkrat ozrimo proti svetu čudes, od koder nas zviška opazuje mogočna Široka peč.
Zbogom sončece...zbogom pa tudi vam. Vse do naslednjič ;)
Mitja & Jon
