Konec preteklega tedna so me službene dolžnosti dvakrat izbezale iz rodne občine, obakrat na popise - najprijetnejše pomladanske obveznosti.
V petek zgodaj zjutraj sva z mamo do zob oborožena s potrebnimi dokazili in dovoljenji brzela čez Bloke in Loško dolino v smeri proti gradu Snežnik, kjer sva zapustila kraške poljane in se izgubila v blodnjaku gozdnih cest. Namenjena sva bila na popis triprstega detla Picoides tridactylus, gozdnega specialista o katerem je bilo na našem blogu že mnogo govora. Najin popisni transekt je bil Pogorelček - predel gozda nekoliko severno od Leskove Doline.
Po gozdu se te dni potika marsikdo, naprimer tale medvedka z mladiči. Prav malo ji je mar, da za pohajkovanje po gozdni cesti - javni površini nima nikakršnih papirjev. A medvedom in njihovim redkejšim prijateljem volkom se ne obeta prijazna prihodnost. Nova vlada se je namreč, brez posvetovanja z našimi strokovnjaki za zveri, ki so v sami svetovni špici, odločila, da iz naravne "odvzame" 230 medvedov in 30 volkov. Kaj si o takšni "skrbi" za zavarovane vrste misli stroka in kako je do sprejetja interventnega zakona sploh prišlo, si lahko preberete tukaj. Sam bi le pripomnil, da je tovrstno obnašanje pri sprejemanju tako pomembnih odločitev skrb vzbujajoče.
Transekt, ki sva se ga namenila popisat, je že vrsto let v shemi popisov za monitoring območij Natura 2000. Ko sem ga leta 2011 kot mulec prvič obiskal, takrat seveda le kot soudeleženec na popisu, je bilo na 15 popisnih točkah moč registrirati do 10 parov triprstega detla. S takšnimi števili je bil to eden redkih dinarskih transektov, ki se je lahko kosal s tistimi v Julijskih Alpah, kjer je triprsti detel nekoliko številčnejši. Območje so od leta 2011 prizadele nekatere naravne "nesreče" kot sta hud žledolom in vetrolomi. Gozd je bilo treba po teh pripetljajih seveda očistiti, videti pa je, da je skupaj s podrtim drevjem gozd zapustilo tudi nekaj povsem nepoškodovanih dreves.
Slika je posneta natanko na popisni točki, kjer je bilo 9 let nazaj s posnetkom moč priklicati celo dva para triprstih detlov. Dandanes detlov seveda ni več, komaj pa lahko rečemo, da je na točki sploh še gozd. Pretežno jelov gozd je tako postal zelo jalov gozd.
Tudi pogled na okoliške vrhove ne potolaži ranjene duše...
Kaj je sploh ta revščina? Razumemo, da je bil gozd močno prizadet, pa vendar...
Če je bil začetek morda nekoliko depresiven, pa naj vas potolažim, da sva vseeno registrirala precej detlov - kar 6 parov. Ta številka je predvsem posledica tega, da je gozd na slabi polovici točk še vedno precej lep. Za en par, ki se nama je odzval v izsekanem gozdu, sicer predvidevam, da tam več ne bo vztrajal dolgo.
Samica triprstega detla, sedeč na nenavadni drevesni vrsti - bukvi.
Posnetek je revico precej vrgel iz tira, saj je na izpostavljenem vrhu bukve vročekrvno bobnala kar lep čas. Prisluhnete ji lahko v videu.
Še samec, ki se je nad naju pripodil na eni izmed preostalih točk.
Precej lep habitat na eni izmed točk.
Možno, da vas je k prebiranju objave pripravila naslovna fotografija medvedke. Ta tolsta kosmatinka, ki je seveda nadvse privlačna, naju je zelo prijetno presenetila na enem izmed križišč. Ravno sva se s stranske ceste vključevala na nekoliko večjo gozdno prometnico, ko sva na vlaki, dobrih 30 metrov vstran, zagledala tri obsežne kosmate zadnjice, ki so se majajoče oddaljevale v počasnem enakomernem tempu. V večji sva prepoznala mamo medvedko, v manjših dveh pa njena mladiča, najstnika, ki sta na svet privekala lansko leto in bosta mater najverjetneje zapustila v tekočem letu. Srčno si želimo, da se ne znajdeta med 230 nesrečneži, ki jih čaka odlov.
Mama opozarja, da je čas za odhod.
Mali medo bi še malo raziskoval...
Mama se zaskrbljeno ozira proti nama, a se nima ničesar bati. Tokrat je bila s strani ljudi zgolj občudovana.
Na vrhu griča je jutranja zarja še zadnjič osvetlila korenjake, ko so jo mahali na varno.
Del medvedjega jutranjega sprehoda si lahko ogledate zgoraj.
Tekom popisa sva našla še ogromno medvedjih sledi, ki kažejo, da so medvedi precej aktivni te dni. Upam, da jih šape ne odnesejo v bližino naselij, kjer prav gotovo ne bodo lepo sprejeti.
Gozdne ptice so prav tako že nadvse aktivne, naprimer tale kalin Pyrrhula pyrrhula, ki svoj teritorij glasno označuje z visoke smreke.
Najbrž so prav zgodnje jutranje ure botrovale temu, da sva na svojem popotovanju srečala nenavadno veliko jelenov. Ti prežvekovalci so se poganjali čez ceste in naju večkrat uspešno prestrašili. Na sliki je samec, ki mu ravno odganja rogovje.
Ta košuta je bila še posebej nečimrna. Komaj kaj se je zmenila za avto, ki mu je le za las ušla, in je oba potnika - naju - dokaj srdito premerila.
Naposled je svoj dolginski obraz usmerila drugam in oddrncala nekoliko vstran.
Na manjši presvetlitvi se je ponovno ustavila in nama namenila še zadnji neodobravajoči pogled, potem pa se je zlila z goščavo.
Zgornja kozača Strix uralensis naju sploh ni pozdravila na popisu, temveč sem nanjo naletel kar doma! Med sprehodom do bledih kukavic (spodaj) sem jo splašil z roba jase, kjer rastejo te brhke cvetke. K sreči me je še pričakala, ko sem se sopihajoč vrnil s fotoaparatom, in se je dokaj neboječe spreletavala z drevesa na drevo. Precej pozornosti so ji namenili cikovti in kosi, pa tudi par cararjev in velikih detlov, tako da mi jo je bilo nekoliko nerodno pustiti obdano z množico tečnih ptic. Ker je bilo že popoldan me je nekoliko mirilo le, da jim bo lahko kmalu vrnila milo za drago.
Zgodnja bleda kukavica Orchis pallens. Tudi navadne kukavice se bodo kmalu pognale v cvet.
Naj vas za konec pozdravi še utrinek s SIPKK popisa - pojoč trstni strnad Emberiza shoeniclus, čigar viža polni s ptičjim petjem že tako zasičen barjanski zrak.
Zbogom!
Mitja
