Lep pozdrav, drage bralke in bralci!
Zazrt v debelo snežno odejo, ki teži streho nad mojo glavo, težko govorim o kakšni jesenski idili v naših krajih, pa vendar se za časa tele pisarije še vedno oklepamo zadnjih krajcev koledarske jeseni. In četudi se je te dni celo Barje potopilo v hladno zasneženo tišino, je še do včeraj na njem gostovalo mnogo vodnih ptic, ki so za otvoritev hladne četrtine leta izbrale izdatno zalite bevške travnike. Tako interesanten dogodek nam ob vestnem spremljanju radarskih slik in količine padavin seveda ni ušel in kot vsako leto smo si naložili, da poplave obiščemo ter ptičjemu direndaju voščimo dobrodošlico v tem čudovitem kotičku Ljubljanske kotline. Žal si je znaten delež naše ekipe za študij izbral razvite severnjaške države, za piko na i pa jo je tokrat tja pobrisal še Matija in barjanski tereni so se tako prelevili v nekakšno soliranje v škornjih. Zabavno.
Da smo čisto pošteni, se je jesenska sezona poplav začela že nekoliko prej: začetek novembra je svoje brežine prerasla Ižica in kmetom ponovno povzročila preglavice s pobiranjem pregrešno subvencionirane koruze. Hiter in komaj omembe vreden dogodek je vendarle prispeval zanimivo gostjo, ki bi jo ob drugačnem poteku letošnje pomladi gotovo močno kovali v zvezde: kravjo čapljo Bubulcus ibis. Njen obisk pa je sicer v širšem kontekstu le stežka presenetljiv, saj je videti, da je kravja čaplja začela pravo pravcato kolonizacijo vzhodne Evrope in v prihodnosti bi gotovo lahko pričakovali njeno gnezditev pri nas (sprva ne na Barju seveda).
Povodenj na čudovitih travnikih onkraj Ižice.
Povsem pusto ornitološko kuliso je popestrila zgolj osamljena kravja čaplja. Govedo je revica iskala zaman, saj je parlament dobro skrit v centru prestolnice.
Drug poblesk beline je prihajal z bližnjega grma, ki ga je okupiral veliki srakoper Lanius excubitor. Ta je eden najzvestejših zimskih gostov na Barju - ničkolikokrat je bil edina omembe vredna ptica hladnega januarskega dne. Njegovo zvestobo Barju izdaja tudi kombinacija barvnih obročkov (pri tem na sliki vidna le na levi nogi), s katerimi je Dare Fekonja opremil praktično vse prezimujoče srakoperje.
Malo resneje so se vodotoki privzdignili zadnje dni novembra, ko pa je obdobju deževja in sneženja hitro sledil tudi močan jutranji mraz. Zaradi tega so poplave tam, kjer jih niso neprestano premetavali okrogli račji životi, pomrznile in bile zato žalostno neprivlačne za vse možne zimske goste iz naših sanj. Ko je bil skupni izkupiček sicer najboljšega območja za race bornih 50 mlakaric Anas platyrhynchos in 15 debelih labodov Cygnus olor, nisem mogel skriti precejšnjega razočaranja. Kot sončni žarek na deževni dan sta se mi nato zdela dva posrečena siva galeba Larus canus, ki sta me pričakala pri Bevkah, obraz pa se mi je dokončno razširil v nasmeh, ko sem si malo naprej ogledoval še nerodnega rečnega galeba Chroicocephalus ridibundus, ki se je drsal po ledu.
Zalite, a pomrznjene njive pri Notranjih Goricah; sicer račji hotspot.
Neprijetno homogen agregat mlakaric...pa je res čisto homogen? Na sliki se skriva osamljena, a prijetna vsiljivka, ki jo boste mojstri takoj opazili ;)
Galebi so na Barju dobrodošla specialiteta in ker njihovo pojavljanje koincidira s prehodi obilnejših deževij, je njihova vrstna sestava (glede na število) dostikrat blagodejno pestra.
Tudi tokrat je bilo tako in za začetek sta me navdušila zgornja odrasla siva galeba.
O štorastem odraslem rečnem galebu sem že govoril, njegovo otročje vedenja pa je iz bližine neposredno obsojal mlad osebek iste vrste - skrajno paradoksalno.
Obsojajoči mlad rečni galeb.
Seveda ni šlo brez konjskih rumenonogih galebov Larus michahellis, ki jih zaradi bližine Ljubljane na Barju opazimo največkrat. Žal so tudi najbolj nenasitni in najnasilnejši in v primeru pomladanskih poplav z veseljem pospravijo ljubke pribine mladiče.
Ledeni oklep na Barju se je stalil, z neba pa so se usule nove, še težje dežne kaplje. Skoraj do Barja se je tokrat spustila meja sneženja, a ga je ravno za las zgrešila. Posledica so bile kajpada spet poplave, a težko govorimo o novih - v tem delu leta pogosto voda sploh ne odteče in se poplave kar vlečejo in vlečejo. Od tod tudi njihov velik pomen za prezimovanje vodnih ptic. S kislim priokusom prejšnjega terena sem ta ponedeljek spet zavil na Barje z enim samim ciljem da slab vtis čim bolj popravim. Pa si poglejmo, kako uspešen sem bil.
Tudi tokrat se je teren začel klavrno, s pušeljcem labodov in rumenonogih galebov.
Ti so si dali duška z utapljajočimi se bramorji in voluharicami in jih spretno pobasali celo pod budnim očesom lačnih čapelj.
Kmalu pa se je nizko na oblačnem nebu pojavil glasen klin gosi, ki so že s svojih razgrajanjem oznanjale svojo beločelost.
Seveda je iz klina 130 beločelih gosi Anser albifrons na terenu težko izfiltrirati katero drugo vrsto, zato sem to poskušal doma na fotografijah. Žal se je izkazalo, da je bila jata z izjemno ene sive gosi Anser anser povsem homogena in o močno zaželjenih brantah ni bilo sledu.
Tudi račje dogajanje se je naenkrat nekoliko popestrilo, saj so od nikoder začele kapljati manjše jatice mlakaric. Med njimi se je za hip poblisnila belina v krilih drobne kostanjevke Aythya nyroca, ki jo tod srečamo presneto redko. Pravzaprav smo kostanjevko do zdaj prav vedno videli spomladi, tudi v drugih virih pa ni ne duha ne sluha o tako poznih podatkih.
Kostanjevka pa ni bila edina potapljavka, ki me je v tem vrvežu preletela. Nekoliko od bližje si me je v družbi treh žvižgavk Mareca penelope ogledala tudi samica čopaste črnice Aythya fuligula.
Žvižgavk (vrsta je, mimogrede, odgovor na uganko nekoliko višje v objavi) je bilo tokrat nekoliko več, a niti približno toliko, kot smo jih v Bevkah že našteli.
Samca žličarice Spatula clypeata sta se prikradla za hrbet brezdelnemu labodu.
Gizdavi samec dolgorepe race Anas acuta si je snobovsko čistil perje in se zviška oziral na mnogo grše mlakarice.
Ob cesti Lipe - Podkraj je bilo vode komaj za borno lužico. A prav v tej borni lužici se gnete pet prav posebnih ptic. Ste pogledali čaplje? Na njihovi levi se tišči skupina izborno tolstih rac...
Seveda gre za duplinske kozarke Tadorna tadorna, ki v zadnjih letih ekspresno širijo svoj areal. Na Barju smo naleteli že na bistveno večje skupine (tudi več kot 70 os.!) in v prihodnosti kanejo postati povsem redne gostje poplav. Kako nenavadno, ko do leta leta 2011 na Barju sploh niso bile opazovane.
Da pa nanje ne pozabimo v celoti, se obrnimo nekoliko še k pticam pevkam. Tudi zanje so bili zadnji dnevi na Barju kar pestri, ko so se po travnikih klatile velike jate brinovk Turdus pilaris s primešanimi vinskimi drozgi Turdus iliacus in cararji Turdus viscivorus. Takšno bogastvo obilnih zalogajev ni ušlo spretnemu malemu sokolu Falco columbarius, ki sem si ga tokrat po več letih končno spet solidno ogledal. Žal je ostalo le pri hitrem pogledu skozi daljnogled, saj je vitko ujedo že odneslo naslednjemu grižljaju naproti.
Zdrav in vesel december vam želim!
Mitja
