Tam, kjer morski vetrc vršace boža

 

Temno modra svetloba tople junijske zore je kakor mehak puh velike ptice prekrila prebujajočo se Planino Razor. Taščice so srebrno zažgolele mlademu dnevu v pozdrav, iz krošnje mogočne bukve je zamolklo kukala kukavica in nasploh se je zbralo vse pisano ptičev, vesele viže prepevaje.

 Z očetom in bratcem nas je pot zanesla v te kraje, da pogledamo za prav nadvse čedno vrsto kokoši, kotorno po imenu. Prešteli naj bi, koliko jih prepeva v gorskih travah okrog planine, pa tudi više gori po strmalih. Zagazivši v jutranji ptičji žuboriž smo jeli brž ušesa napenjati in že koj na naši levi je silno kokodajsal samec, svat. Nad planino smo se razšli, kakor nam je veleval zarisan načrt. Sam sem se proti Voglu napotil, Jon in oče pa sta v smeri Meje in Vrha nad Škrbino zarinila. 

Še nista vseh kotorn preštela in ne malice poobedovala, kar ugleda Jon na grebenu številno čredo parkljastih in rogatih bitij. "Da mi ni celoten podzemeljski orkester peklenščkov prišel dobrodošlice zganjat", se je za svoje telo, predvsem pa dušo ustrašil Jon in se brž za očetova mogočna pleča skril. Pa se bognasvaruj s svojo bando vendarle ne prikazuje kar toko, sredi belga dne. Mufloni so se pasli po pobočjih, od mladih jagnjet, do mogočnih ovnov, vse se je zbralo in se prehranjevalo!

Mene je pot najprvo vodila skozi nekoliko bukovine, za tem sem ruševje oral, naposled pa sem se na grebenu z jutranjim solncem iz oči v oči srečal. Skoro bi bil dihati pozabil, tako veličasten in lep razgled na preljubo Gorenjsko se mi je od ondod odprl. Modrikasto kraljestvo Triglava z okoliškimi vršaci, ki kakor zvesta vojska že tisočletja nemo varjejo v svojem naročju zaklad; rajski Bohinj z jezerom, kakor temnim demantom. Debeli snegovi, ki so ležali po kotanjah in osojah, so dišali po zimskem hladu in ustvarjali imeniten kontrast med gorenjsko gorsko krajino in prisojnimi pobočji, ki jih boža morski vetrc. 

Jutro se je že nagibalo proti dopoldnevu, ko sem končal s popisom in židane volje korakal po kačje vijugasti poti navkreber. Na debelo sem gruntal, kaj vse je onima dvema morebiti pot prekrižalo in se veselil snidenja, kar mi misli pretrže silen šum v gorski travi in izpod nog mi napol sfrči, napol zadrobenclja mati belka! Najprvo sem se nad njeno majhnostjo začudil in prav lepo mi je bilo pri srcu, že v naslednjem trenotku pa mi šine v glavo, "cepec, z gnezda si jo prepodil!". Resnično se je v uborni jamici ob nadelani poti, pod nekakšnim napuščem svetilo pet, kakor s kapljicami rdeče krvi oškropljenih jajc. 

Mati belka, razburjeno frfotajoč z belimi perotmi, da bi plenilca premotila in ga stran od svojega zaklada zvabila. 

Pet jajčk v plitvi kotanjici, še več jih bode izvalila.

Nerodna reč, takole gnezdece tik ob nadelani poti. Sleherni popotnik belki nažene strah v kosti in jo nehote z gnezda spodi. Do tega dne v gorah kajpak ni bilo nikakega človeškega bitja in belka je mirno z valjenjem začela, a tako imenovana sezona je pred vrati in takšnole gnezdece propade še preden bi izgovoril besedo piškot. 

Še ves osupel sem jo popihal od gnezda stran, zopet na vrh grebena in proti zapadu, kjer sta se v dalji gibali dve neznatni piki - oče in Jon. Kako prešerno se je Jonu svetil obraz ko smo se sešli! In brž ko mi je jel pripovedovati o nekakšnem nezadovoljnem samcu belke in Bog ve kaj še vse, in očke so se mu hudomušno smejale, sem uganil kam pes taco moli. Tudi onadva sta pod šopom gorske trave staknila belkino gnezdo! 

Bojda sta se s samcem belke srečala na pobočjih Meje in Jon, ki pamet v rokah drži že odkar smo mu to nekoč davno predlagali, je brž zavil v nasprotno smer, saj je nekje okrog samca gnezdo slutil in se mu je želel ogniti. Žalibog se mu dobrodušni manever ni posrečil, saj je nekaj pedi više po bregu preplašil samico in v travi ugledal šest majhnih jajc. 

 

Sestopali smo molče, kajti vsakemu so se po glavi sem ter tja kotrljala belkina jajca. Naša počasna pamet še ni bila zmožna takojci doumeti kakšni zakladi se skrivajo na primorskih pobočjih. 

Prelepa pesem nas je zbudila iz sanjavosti; slegur je prepeval vrh skale in blagoslavljal okolico s svojo pisano pojavo. 

Primorskih pobočij pisani princ!

Samec je prepeval in veseljačil, 

samica pa hranila lačne kljune naraščaja.

Na dnu sijajnih meli so hiteli nabirat gorski mrčes trije planinski vrabci. Že ničkolikokrat sva se z Jonom ujezila zavoljo njihove plašne narave, ali pa morda le veselja do letanja z enega na drugi konec. Tudi tokrat sva si jih bolj od daleč ogledala.

Spomnimo se zopet belke, ki si je za gnezdo izbrala nekoliko neroden kotiček. Da bi gnezdo otela velike nesreče, sta se Jon in Tomaž že naslednjega jutra odpeljala na te rajske prisoje s pripravljenimi količki in tablo, ki planince naproša, naj se gnezdu izognejo. Rešitev je bila v tem primeru sila elegantna, saj je gnezdo ležalo ob veliki serpentini, ki naj bi jo planinec enostavno presekal na začetku in si celo nekaj hoje prihranil. Žalibog sta reševavca ob prihodu na mesto povesila nosove vse do tal, saj si je jajca od prvega do zadnjega za malico privoščil nek plenilec. 

Pozor, gnezdo belke naprej ob poti, zavijte tukajle levo. 

Prazno gnezdo, upam, da je lisici ali Bog ve čemu dobro del tolikšen jajčni zajtrk!

Spet so naokrog strašili mufloni, pa se Jon ni nič več bal!

Na divjih pobočjih nekoliko bolj zahodno pa je druga mati belka v miru in spokoju še naprej sedela na jajcih in jih grela s svojo valilno plešo. Skrita pod travnatim nadstreškom je skorajda nevidna! Ker sta opazovalca stala na precejšnji razdalji, se ni dala premotiti. Gnezdo bi za krajši čas zapustila, kakor prejšnjega dne, le v primeru, da bi ji nad glavo grozil težak Jonov gojzar. 

Jastrebi, hitite in se pridružite, oj pridite, jejmo, oj , pridite, jejmo, o pridite, jejmooo gamseka. 

Čez dolgih sedem dni sva se z Jonom grebena lotila z gorenjske strani. Nad Bohinjem je čmelo pozno poletno popoldne, ko se sonce že nameni, da počasi utone med gore. Zakorakala sva proti prevalu Globoko, koder nama je oča obljubljal nekakšne imenitne trave, utrujenih popotnikov prijateljice. 

Lična travnata kotanja nad Planino Zadnji Vogel, prava paša za gorske koze.

Očetu ni v navadi, da bi mlatil prazno slamo in ob prihodu na Globoko sva tiste obljubljene mehke trave zares koj ugledala. Ker pa je z morja gor nenehno nosilo megle, oblake in žmohtne nevšečnosti vseh oblik in form, sva si raje postlala kar v bivaku Globoko, prijetnem zatočišču, kjer diši kakor v Božjem hramu. 

Večerno branje

Podeči oblaki v gorah vsakokrat uprizarjajo slikovite nebesne igre, kajpak sva si jih z Jonom ogledovala dve debeli uri, sedeč na grebenu. 

Triglav je z globokim glasom pel uspavanko.

Čelo ima že težko glavo. 

Belka, nebesni angelc, je priletela na travno kopučo in zabrundala v skalovja svojo vižo.

Spite, spite brez skrbi.

Vso noč je veter podil megle čez grebene in se zaganjal v stene koče, da je vse škripljalo in na veliko ropotalo, kakor na sodni dan. Navsezgodaj zjutraj je bil greben odet v meglo, tako gosto, da bi jo bili lahko z nožem rezali. Pa pride veter, in razpiha oblačne gmote in se zbudi toplo solnce, da jih ožari s svetlobo dne. Tedaj se odpro prava nebesa na Zemlji. 

Z nebesno svetlobo ožarjen je srnjak vneto rigal. 

Takole je milo pogledal Jona, ko sta se kasneje zopet srečala.

Ako kateri meni, da sva z Jonom prisopihala iz Gorenjske sem čez, samo da bi norčije uganjala in, kakor bi se po domače reklo, afne guncala, meni napak. Zopet sva preštevala kotorne in brž ko se je veter unesel sva doli na planini ušesa napenjala. Pa žalibog kotorne niso več tako veselo kokodajsale kakor teden poprej, ni na Jonovi zapadni ploskvi, ni na moji, ki drži od planine gor proti Voglu, nisva slišala kotorne. Vendarle se je tudi v gore sicer prav počasi privleklo poletje in že navsezgodaj je prenekateri planinec na Planini Razor jel izhodišče jemati, pa so se kokoši raje po grmovju poskrile.

Od noči izmite in od vetra osušene gore so se ponosno dvigale v nebo, ko sva se z Jonom zopet na grebenu sešla in si jela prigode preteklega jutra na veliko pripovedovati. Topli junijski dnevi so marsikatere snegove v Bohinjsko jezero pognali in namesto snežnih zaplat so se po gorah razcvetali cvetlični vrtovi.

Rožice za našo staro mamo!

Jutranja svežina se je hitro vdala dnevu in topli vetrovi so na nebesni svod priklicali vladarje višav, ptice ujede. Mogočni planinski orli so jadrali nad grebeni v iskanju zajtrka. Jon mi je povedal, da je videl mladega orla preleteti pobočje tik nad belkinim gnezdom! Pa saj ne vem komu bi bolj privoščil, orlu zajtrk ali belki življenje. Iz smeri Krna je prineslo tudi sršenarja, posrečenega ptiča z golobjim izrazom na obrazu in čudovitim vzorcem na perutih.

Slikovit Bohinjsko-Tolminski greben kakor neprehoden zid z južne strani varje rajski Bohinj, najlepši košček sveta, ki ga je Bog oče nebeški zase ustvaril, pa ga naposled zavoljo njihove skromnosti Bohinjcem podaril. Nekakšen svet spokoj naju je spremljal, ko sva z Jonom zakorakala od Globokega proti zapadu. Za seboj sva pustila zelena pobočja pod Mejo in že sva stala nad prepadi, ki z Vrha nad Škrbino padajo na severno stran, kjer so si kavri v razpokah in luknjah uredili gnezda za svoj zarod. 

Pogled nama je švigal kar naprej levo in desno, saj se oko kar ne more načuditi vsej lepoti gorske pokrajine. Strmi podi na južni strani Podrte gore, malo naprej cvetlične grede na Zelenem vrhu in mogočen Tolminski kuk, sama nebesna čudesa! Precej hitro sva stala na lepih travnatih planjavah pod Mahavščkom, saj je bistri Jon izračunal, da naju bo, ako stopiva, noč ujela šele pri jezeru v Lužnici. Pot pod noge, je priganjal in že sva rinila skozi ruševje proti Prehodcem. 

Razdrapane severne stene in na dnu kotla jezero

Južne meli in strmi apnenčasti podi

Tolminski Kuk, veličastna gora

O blažen bodi spokoj alpskih grebenov

Krnsko pogorje naju je vabilo v svoje modrikasto naročje in proti večeru sva res stopila na debela  snežišča, ki leže v slikovitem dolcu. V večernem mraku so gorski prebivalci prilezli iz lukenj na plano, denimo prijazen planinski močerad, veseljaška družba gamsov in šaljivi kozorog. S svojim belim bleskom v perutih so nama na utrujena obraza nasmeh pričarali planinski vrabci, ki so v majhni skupinici frčali iz enega na drugi konec dolca in veselo čivkali. Kakor biseri se odbija odmev čivkljanja od mogočnih skalnih pomolov in se razliva po meliščih. 

"Dober večer vama voščim, mladeniča" je z globokim glasom preroka pozdravil močerad, "dobrodošla v mojem modrem kraljestvu". Zahvalila sva se prijaznemu starcu in vsa blažena vkorakala. 

Planinski vrabec, ali kakor bi rekli naši dedje, snežni ščinkovec. Oni so že bolje vedeli. Od snega se ta ptič nikdar ne odmakne, saj mu je kot mizica, pogrni se. 

Vsak pogled čez ramo je jemal dih; oče Triglav s sivo kapo.

Pazi, vojska, vojska! 

Heheh aveste kao.

V velikanskem loncu so zbori nebeških angelov kuhali nebeško jedačo. Z Jonom sva bila, kot nama je očibodno že prišlo v navado, blažena. 

Na gore je legal prijeten mrak, ko sva dospela do spomenika padlim vojakom, katerim prepadi in razdrapana pobočja krnskega pogorja nudijo še zadnje trdo ležišče. Pomolčala sva in se zazrla še zadnjikrat proti Triglavu, nato pa po bljižnici sestopila v Lužniško dolino z jezercem, katerega voda je čistejša od solza samih gorskih vil rojenic. 

Špičasti Jalovec že dremlje.

Lužniška dolina, obdana s stenami na severu in zroča v daljave morja na jugu. 

Speče jezero

Noč je zagrnila pokrajino, ko sva prispela do prve planine, ki leži tik pod strmimi travami, ki se dvigajo gor proti Krnu in Batognici. Živina je že pospala, pastirji prav tako in sanje o mleku so nama s kravami vred ušle. Skozi okno sva kukala v klet pastirskega stana in kakor privid so se nama zdele do stropa polne skladovnice sira. Lesene deske so se kar šibile pod težo velikanskih hlebov. Silno sva negodovala in jo pobrisala proti planini Kuhinja, kjer sta naju čakala brat Nejc in tovariš Mitja z zvrhano vrečo piškotov!

Svetloba prvega dne je obarvala nebo in pridni pastirji so z glasnimi vzkliki zganjali krmežljave krave na molžo. Pesmi pastirjev so se pridružile prve ptice pevke s svojimi spevnimi kiticami. Z brega dol je hreščeče pel kosec. Naša ušesa so si zopet prizadevala, da bi izmed vseh godcev zaslišala kokošjo vižo. Med planinami pod Krnom se namreč vije Mitjev transekt za popisovanje kotorne in po lastni skušnji nam je vedel povedati, di jih v travah in grmovju tam okrog mnogo prebiva. 

Ni še minilo dokaj trenutkov, ko smo zaslišali oddaljeno pesem, v duetu z botrom koscem je prepevala kotorna, grofica med pticami. Še nekaj pašnikov više smo jo naposled ugledali, kakor izstrelek je samec jezno pritekel na plano in se na debelo šopiril. 

Lepšega sožitja, kot ga žive pašna živina in ptice, ne poznam. Zavoljo krav, ki vneto prežvekujejo gorsko rastje in branijo gozdu, da bi zavladal pobočjem, se travniške ptice veselo vračajo na Krnska gnezdišča in pojejo vesele pesmi. Krave, hvaležnost je prevelika, da bi jo bil mogel z nerodnimi besedami opisati. 

Srakoper je imeniten primer ptice, ki je na kulturno krajino vezana in ga pogosto najdemo prav v dobri kravji družbi. Ker se rad poheca, ga tudi živina rada sprejme medse. 

Zeleno ptičje carstvo pod Krnom. 

Streha. Pot drži v gorske predele Krna, ki smo jih po preštetju vseh pojočih kotorn veselo naskočili. 

Drevesna cipa prepeva cip-cip-cip.

Tudi pisani slegur se izkazal in zapel s svojim zvenečim glasom. 

Repaljščice smo na Barju neskončno vzljubili, pa jih žalibog srečamo vsako leto manj. Zatorej so nam srca kar pela ob pogledu na brezskrbne prijateljice, ki so si za gnezdece izbrale ta gorski raj. 

Pod Batognico je po snežišču skakljala veverica. Čudaško.

Cipa vriskarica je naokrog frčala, mrčes nabirala, lačne kljunce nabasala. 

Kakor nebesne ladje so proti poldnevu prijadrali nad gore beloglavi jastrebi. Mala očesca so jim švigala sem ter tja in ni hudir, da so čez nekaj minut tam pod Voglom ugledali tistega nesrečnega gamsa, ali pa so se morda spomnili na slastno Creško jagnjetino in odjadrali nad daljno morje..

Srakoper in ves ptičji zbor vam vošči lahkonoč, jaz pa prav toko! 

Luka