Poplavljena jesen

Lep pozdrav, drage bralke in bralci!

Zazrt v debelo snežno odejo, ki teži streho nad mojo glavo, težko govorim o kakšni jesenski idili v naših krajih, pa vendar se za časa tele pisarije še vedno oklepamo zadnjih krajcev koledarske jeseni. In četudi se je te dni celo Barje potopilo v hladno zasneženo tišino, je še do včeraj na njem gostovalo mnogo vodnih ptic, ki so za otvoritev hladne četrtine leta izbrale izdatno zalite bevške travnike. Tako interesanten dogodek nam ob vestnem spremljanju radarskih slik in količine padavin seveda ni ušel in kot vsako leto smo si naložili, da poplave obiščemo ter ptičjemu direndaju voščimo dobrodošlico v tem čudovitem kotičku Ljubljanske kotline. Žal si je znaten delež naše ekipe za študij izbral razvite severnjaške države, za piko na i pa jo je tokrat tja pobrisal še Matija in barjanski tereni so se tako prelevili v nekakšno soliranje v škornjih. Zabavno.

Da smo čisto pošteni, se je jesenska sezona poplav začela že nekoliko prej: začetek novembra je svoje brežine prerasla Ižica in kmetom ponovno povzročila preglavice s pobiranjem pregrešno subvencionirane koruze. Hiter in komaj omembe vreden dogodek je vendarle prispeval zanimivo gostjo, ki bi jo ob drugačnem poteku letošnje pomladi gotovo močno kovali v zvezde: kravjo čapljo Bubulcus ibis. Njen obisk pa je sicer v širšem kontekstu le stežka presenetljiv, saj je videti, da je kravja čaplja začela pravo pravcato kolonizacijo vzhodne Evrope in v prihodnosti bi gotovo lahko pričakovali njeno gnezditev pri nas (sprva ne na Barju seveda). 

Povodenj na čudovitih travnikih onkraj Ižice. 

Povsem pusto ornitološko kuliso je popestrila zgolj osamljena kravja čaplja. Govedo je revica iskala zaman, saj je parlament dobro skrit v centru prestolnice. 

Drug poblesk beline je prihajal z bližnjega grma, ki ga je okupiral veliki srakoper Lanius excubitor. Ta je eden najzvestejših zimskih gostov na Barju - ničkolikokrat je bil edina omembe vredna ptica hladnega januarskega dne. Njegovo zvestobo Barju izdaja tudi kombinacija barvnih obročkov (pri tem na sliki vidna le na levi nogi), s katerimi je Dare Fekonja opremil praktično vse prezimujoče srakoperje. 

Malo resneje so se vodotoki privzdignili zadnje dni novembra, ko pa je obdobju deževja in sneženja hitro sledil tudi močan jutranji mraz. Zaradi tega so poplave tam, kjer jih niso neprestano premetavali okrogli račji životi, pomrznile in bile zato žalostno neprivlačne za vse možne zimske goste iz naših sanj. Ko je bil skupni izkupiček sicer najboljšega območja za race bornih 50 mlakaric Anas platyrhynchos in 15 debelih labodov Cygnus olor, nisem mogel skriti precejšnjega razočaranja. Kot sončni žarek na deževni dan sta se mi nato zdela dva posrečena siva galeba Larus canus, ki sta me pričakala pri Bevkah, obraz pa se mi je dokončno razširil v nasmeh, ko sem si malo naprej ogledoval še nerodnega rečnega galeba Chroicocephalus ridibundus, ki se je drsal po ledu. 

Zalite, a pomrznjene njive pri Notranjih Goricah; sicer račji hotspot. 

Neprijetno homogen agregat mlakaric...pa je res čisto homogen? Na sliki se skriva osamljena, a prijetna vsiljivka, ki jo boste mojstri takoj opazili ;)

Galebi so na Barju dobrodošla specialiteta in ker njihovo pojavljanje koincidira s prehodi obilnejših deževij, je njihova vrstna sestava (glede na število) dostikrat blagodejno pestra. 

Tudi tokrat je bilo tako in za začetek sta me navdušila zgornja odrasla siva galeba. 

O štorastem odraslem rečnem galebu sem že govoril, njegovo otročje vedenja pa je iz bližine neposredno obsojal mlad osebek iste vrste - skrajno paradoksalno. 

Obsojajoči mlad rečni galeb. 

Seveda ni šlo brez konjskih rumenonogih galebov Larus michahellis, ki jih zaradi bližine Ljubljane na Barju opazimo največkrat. Žal so tudi najbolj nenasitni in najnasilnejši in v primeru pomladanskih poplav z veseljem pospravijo ljubke pribine mladiče. 

Ledeni oklep na Barju se je stalil, z neba pa so se usule nove, še težje dežne kaplje. Skoraj do Barja se je tokrat spustila meja sneženja, a ga je ravno za las zgrešila. Posledica so bile kajpada spet poplave, a težko govorimo o novih - v tem delu leta pogosto voda sploh ne odteče in se poplave kar vlečejo in vlečejo. Od tod tudi njihov velik pomen za prezimovanje vodnih ptic. S kislim priokusom prejšnjega terena sem ta ponedeljek spet zavil na Barje z enim samim ciljem da slab vtis čim bolj popravim. Pa si poglejmo, kako uspešen sem bil. 

Tudi tokrat se je teren začel klavrno, s pušeljcem labodov in rumenonogih galebov. 

Ti so si dali duška z utapljajočimi se bramorji in voluharicami in jih spretno pobasali celo pod budnim očesom lačnih čapelj. 

Kmalu pa se je nizko na oblačnem nebu pojavil glasen klin gosi, ki so že s svojih razgrajanjem oznanjale svojo beločelost. 

Seveda je iz klina 130 beločelih gosi Anser albifrons na terenu težko izfiltrirati katero drugo vrsto, zato sem to poskušal doma na fotografijah. Žal se je izkazalo, da je bila jata z izjemno ene sive gosi Anser anser povsem homogena in o močno zaželjenih brantah ni bilo sledu. 

Tudi račje dogajanje se je naenkrat nekoliko popestrilo, saj so od nikoder začele kapljati manjše jatice mlakaric. Med njimi se je za hip poblisnila belina v krilih drobne kostanjevke Aythya nyroca, ki jo tod srečamo presneto redko. Pravzaprav smo kostanjevko do zdaj prav vedno videli spomladi, tudi v drugih virih pa ni ne duha ne sluha o tako poznih podatkih. 

Kostanjevka pa ni bila edina potapljavka, ki me je v tem vrvežu preletela. Nekoliko od bližje si me je v družbi treh žvižgavk Mareca penelope ogledala tudi samica čopaste črnice Aythya fuligula. 

Žvižgavk (vrsta je, mimogrede, odgovor na uganko nekoliko višje v objavi) je bilo tokrat nekoliko več, a niti približno toliko, kot smo jih v Bevkah že našteli. 

Samca žličarice Spatula clypeata sta se prikradla za hrbet brezdelnemu labodu. 

Gizdavi samec dolgorepe race Anas acuta si je snobovsko čistil perje in se zviška oziral na mnogo grše mlakarice. 

Ob cesti Lipe - Podkraj je bilo vode komaj za borno lužico. A prav v tej borni lužici se gnete pet prav posebnih ptic. Ste pogledali čaplje? Na njihovi levi se tišči skupina izborno tolstih rac...

Seveda gre za duplinske kozarke Tadorna tadorna, ki v zadnjih letih ekspresno širijo svoj areal. Na Barju smo naleteli že na bistveno večje skupine (tudi več kot 70 os.!) in v prihodnosti kanejo postati povsem redne gostje poplav. Kako nenavadno, ko do leta leta 2011 na Barju sploh niso bile opazovane. 

Da pa nanje ne pozabimo v celoti, se obrnimo nekoliko še k pticam pevkam. Tudi zanje so bili zadnji dnevi na Barju kar pestri, ko so se po travnikih klatile velike jate brinovk Turdus pilaris s primešanimi vinskimi drozgi Turdus iliacus in cararji Turdus viscivorus. Takšno bogastvo obilnih zalogajev ni ušlo spretnemu malemu sokolu Falco columbarius, ki sem si ga tokrat po več letih končno spet solidno ogledal. Žal je ostalo le pri hitrem pogledu skozi daljnogled, saj je vitko ujedo že odneslo naslednjemu grižljaju naproti. 

Zdrav in vesel december vam želim!

Mitja

Alpe v jesenski preobleki

Drage bralke in cenjeni bralci, lepo pozdravljeni!

S prihodom oktobra se je v naše kraje potuhnjeno prikradla jesen in prepleskala pokrajino s pisanimi odtenki rdeče in rumene. Marsikje je zato jeseni lepše kot v drugih delih leta, a nikjer tako lepo kot v gorah! Čeprav v jasnih oktobrskih nočeh slana že krepko oblizne planine, so te v sončnem jesenskem dnevu, ki sledi, bolj slikovite kot na najlepši poletni dan. Zato v oktobru vedno manjše vrzeli prostega časa venomer namenimo obisku hribov v taki ali drugačni obliki. 

Jesenske ohladitve in barvite gore sovpadejo s še enim prijetnim dogodkom, namreč razburjenostjo gozdnih jerebov Tetrastes bonasia, ki jih spričo razkropljenega podmladka začne skrbeti za teritorije in jih zato bučno (kot so tega kot gozdni jerebi sposobni) označujejo. Prav za prvega oktobra sva se z Matijo do enih popoldne zamaskirana plazila po gozdovih nad Pokljuko in naletela na kar štiri različne gozdne jerebe, od katerih sva enega tudi prav solidno videla. Poleg teh majhnih in potuhnjenih kokošk pa sva za dobro mero splašila še šest divjih petelinov Tetrao urogallus, pravih gozdnih tankov, ki so v letu pred seboj malodane podirali smreke. Kot je na žalost tudi značilno za popis gozdnih kur, je nabor fotografij iz mračnega smrekovega gozda skop in neuporaben in tako nekoliko kazi začetek te pisane objave.  

Če iščemo čudovit habitat gozdnega jereba, nam je tukaj padla sekira v med. V starem iglastem gozdu so se presvetlitve zarasle z manjšimi smrečicami, kranjsko krhliko in gostim borovničjem, ki jereba skrijejo in preskrbijo s sladkim jagodičjem. Česa boljšega si na hladni Pokljuki ne bi mogel želeti. 

Tudi višje naletimo na primeren habitat, saj se ob prehodu v macesnovje v podrast prikradejo otočki rušja, ki drobno kuretino brez težav skrijejo pred nepovabljenimi očmi. 

Planina Konjščica, rdeča jerebika in Ablanca - prečudovito!

Veverice, pokljuški nebodigatreba, so na sleherni točki spuščale svoje groteskno zategnjene svarilne klice, se smukale po tleh in razgrajale po krošnjah. Nič kaj pomirjujoče dejavnosti za naju, ki sva vznemirjeno drhtela v pričakovanju jerebovega skrivnostnega obiska. 

S sliko jereba res ne moremo postreči, smo pa naleteli na njegove drobne klobasice, ko smo se smukali pod smrečjem in se neuspešno izmikali njegovim pozornim očem. 

Ves čas popisa je nad nama kot zlata egipčanska piramida nemo kraljeval Veliki Draški vrh. 

Matija je po Pokljuki pohajkoval tudi z Lukom in s kumaro jima je uspelo fotografirati celo petelinko v letu. 

Samec je bil malce bolj problematičen, kljub temu pa obilni temni život in dolg rep pričata o njegovi gozdni dominanci. 

Poleg zlatih macesnov in razdraženih jerebov pa se jesenski hribi odlikujejo še z nečim: muhastim vremenom. Tako smo se pred drugim oktobrskim vikendom že držali za glavo, ko so naši plani o Pihavcu splavali po vodi ob skoraj pol metra sveže zapadlega snega v visokogorju. A kot pravi kerlci se visokogorju nikakor nismo hoteli odpovedati in smo se zato v soboto zgodaj zjutraj povzpeli proti Bivaku IV, našemu domačemu terenu. Rinili smo na Dolkovo špico, 2591 metrov visoko goro, do katere se iz prepadnih Vrat pride presenetljivo hitro, pot nanjo pa nam je dobro poznana. Še preden pa smo zagrizli v strmali, nas je na cesti v Vratih razveselila plaha sloka Scolopax rusticola. 

Vremenarji so nas tistega vikenda pošteno nasmolili z napovedjo, kajti zgodnji mistični žarki skozi gosto oblačnost so bili edina sončna svetloba, ki nas je pogrela na celi turi. 

Takšno gretje seveda ni kaj prida, vendarle pa smo za trenutek obstali in se začarano ozrli po pozlačenih oblakih. 

V nekakšni grapi, po kateri se vije pot proti bivaku, smo naleteli na čredo gamsov in jih tako zmotili pri jutranjih opravilih. 

Med njimi je bilo tudi nekaj kozličkov, ki so se zviška pogumno ozirali za vsiljivci, vendar vselej iz maminega varnega okrilja. 

Tudi oni so za trenutek postali, ko so jih obliznili sončni žarki. Čudovito!

Kozliček se sprehaja po svojem prvem svežem snegu. 

Visoko v meglicah je jata krokarjev Corvus corax potrpežljivo čakala na nepreviden korak mladega kozlička. 

Globoko pod nami so se medtem sonca razveselile mnoge drobne ptice, počivajoče v macesnovju. 

Kmalu smo prispeli v surovo pokrajino visokogorja, ki je bila zasnežena in v oblaku tokrat še posebej negostoljubna. 

Bivak, kjer smo dvakrat malicali. 

Naravnost neverjetni so bili pogledi na ostenja okoliških gora, okrancljana s srežem ni povsem pravljična. Takole je izgledal eden izmed vršičkov pod pravim vrhom Stenarja. 

Na naše veliko presenečenje se je iz megle pri bivaku zaslišalo glasno petje belke Lagopus muta in izkazalo se je, da butara poje kar s poti. 

Ko smo se samčku malce približali, se je spreletel višje pod pot in tam potuhnjeno čakal, dokler nismo nanj ponesreči sprožili nekaj snega in ga tako ponovno odkrili. 

Čeprav smo ga očitno motili, si je samec vendarle privoščil nekaj travnih bilk kar med našim fotografiranjem - kaj bi si jih ne, ko mora vendar ves čas jesti, da se s tako nizkokalorično hrano ohrani pri življenju. 

Na njegovem hrbtu smo lahko občudovali jesensko preobleko belk, ki je naključna kombinacija zimske in poletne ter ponuja neskončne variacije temnih peres na bleščeče beli podlagi. 

V redkih trenutkih se je oblačnost malenkost razkadila in pokazal se je divji južni greben Dolkove špice, na vrh katere smo (po drugi poti) počasi lezli tudi mi. 

Snega je bilo, kot smo hitro ugotovili, v zatišnih legah krepko več kot napovedanih 40 cm, zavoljo njegove svežine pa smo po njem gazili kot neumni. 

Pot v neznano. 

Kmalu smo tudi mi prilezli na višino, kjer smo na stenah okrog sebe opazili posledice igre vetra in ledu. 

Cela Dolkova špica je bila ujeta v tanek, a spektakularen ledeni oklep. 

Luka in Jon na enem izmed neštetih prečenj globoko zasneženih pobočij, ki so nas povsem izžela. 

Jon na detajlu ture, ki je bil tokrat nekakšna strma poledenela grapa. 

Čeprav je bil na vrhu razgled v božjo mater, pa je bilo veselje ob prihodu nanj toliko večje. 

Med spustom smo hodili nekoliko nižje, saj smo iskali (in tudi našli!) Jonovo izgubljeno krpljico za palice. A našli nismo le krpljice, temveč tudi postaven parček belk, ki je počival med balvani. 

Samec je bil spočetka malce bolj priljuden od samice, a se mu je ta hitro pridružila in družno sta nas sprehajala med skalami, dokler se nas nista naveličala in odletela v meglo. 

Noro!

Samička je bila še malce bolj poletno operjena, gosto poraščene noge pa sta imela oba. 

Produkt kumare, ki omogoča tudi malo "jače" osvetlitve. 

Akcija!

Proti koncu ture je bilo videti, da se vreme nekoliko popravlja, zaradi česar smo nad napovedjo negodovali še bolj kot prej. Pomiril nas je nato pogled na mogočen zasneženi Cmir, po katerem smo v snegu nekoč že lazili. 

Zelena Vrata si še niso nadela jesenske preobleke. 

Po napornem pohodu sva z Lukom Jona odložila na avtobus, s katerim se je odpeljal spraševanju nemščine naproti, sama pa sva užitkarsko zavila na kebab in jufko v Jesenice ter v večernem mraku z avtom dosegla sedlo Suha v Karavankah. Tam sva se za eno noč in sledeči dan pridružila ekipi prezeblih ornitologov v štetju preleta čez omenjeno sedlo. 

Del spremljanja selitve je tudi obročkanje, ki ga na sedlu profesionalno vodi Aljaž Mulej. Čeprav je ponoči svinjsko pihalo, se je zvečer v mrežo ujel KOCONOGI ČUK Aegolius funereus, ki je bil za vse nas tri (na sedlu sva segla v roko še Matiji) vizualni lajfer. 

Čez sedlo so naslednjega dne brzeli nešteti ščinkavci Fringilla coelebs, čižki Spinus spinus in meniščki Periparus ater, pa tudi nekaj manj pričakovanih vrst, na primer kormorani Phalacrocorax carbo, ruševci Lyrurus tetrix in lokalni par planinskih orlov Aquila chrysaetos. Glavne zanimivosti dneva, VELIKEGA KLINKAČA Clanga clanga, s prezeblimi udi žal nismo fotografirali. 

Čez sedlo se radi selijo tudi krekovti Nucifraga caryocatactes in kar dvakrat letos so tam ujeli sibirsko podvrsto macrorhynchos. 

Do naslednjega vikenda se je vreme ustalilo in začeli so se sončni oktobrski dnevi s slano in meglo po nižinah. To je seveda pomenilo, da nas je kar odneslo v gore in zlezli smo na nekaj prav posrečenih vrhov. Tako smo v dveh vikendih v različnih zasedbah osvojili Veliki Pršivec, Zadnjiški Ozebnik, Pihavec, Vrh nad Kamnom, Bovški Gamsovec in še kaj bi se našlo. Žal nas je v neki meri omejilo zdravje, saj je meni in Luki odreklo nekatere podvige, najbolj pa se je izkazal Jon s svojim pohodom iz Bohinja do Pihavca, na katerem je prečil konkreten kos Julijcev in se (v bivaku) spopadel tudi s hladom jesenske noči v gorah. Vse te ture so seveda postregle z nekaj srečanji pestrega gorskega življa, med katerim se je znašlo tudi precej ptic selivk, kronali pa so jih prelepi razgledi na zlate macesne in mogočne kamnite tvorbe, ozaljšane z rumenimi travami. Še enkrat smo torej potrdili naše misli, da je jesen najlepši čas za obisk hribov, ter se ponovno zaljubili v njihova prostrana strma kraljestva. 

Žareča macesna v hladni jutranji tišini. 

Veličastna Rž, ujeta iz brezpotne Kravje doline. 

Neobljuden svet Kravje doline, ki jo sklene položen vrh Velikega Pršivca. V ozadju se na Temenu trave Rjavine ostro prelomijo v stene proti Krmi. 

Veliki Pršivec ter v meglo utopljena Slovenija za njim. 

Ostanki bombnika pod Rjavino, ki je tja treščil marca 1945 in katerega identiteta še danes buri zgodovinarje. 

Le malo nad oblaki je tega dne ležal greben Debele peči, zadaj pa iz njih kukajo še Karavanke in Kamniško-Savinjske  Alpe. 

Tik nad oblaki je letel samec skobca Accipiter nisus, ki se je oziral za jatami čižkov in krivokljunov. 

Krivokljuni Loxia curviostra so s svojimi kričečimi barvami seveda privlačen plen, a gotovo ne lahko ulovljiv. 

Divje razčlenjen in prepaden svet na južnih pobočjih "Velegrebena" (Dimnikov in Luknje peči)

Naravnost bleščeče rumeni macesni nad Krmo, kjer na tako lep dan ni manjkalo pohodnikov. K sreči je bila cilj večine Kredarica in smo bili na izletu tako praktično sami. 

Neverjetni skladi Bavškega Grintavca, trentarskega velikana. 

Pogled na najbolj neobljudene in divje vrhove slovenskih Julijcev z vrha Zadnjiškega Ozebnika: za Srebrnjakom in Trentskim Pelcem se dvigata grebena Pelcev in Loške stene. 

Mojstrovke, Prisojnik in Razor v ozadju Ozebniške planje, idiličnega pobočja na Zadnjiškem Ozebniku. 

Tudi tod je vse žarelo, tokrat predvsem v Trbiškem dolu. 

Ramenonožci, ki jih je apnenec ukleščil v večnost. 

Pogled na Očaka z njegove jugozahodne strani. Čez osenčeno grapo v sredini slike poteka opuščena Kugyjeva pot na Triglav, ki se odcepi z mulatjere na Dolič ter se priključi označeni poti čez Plemenice. 

Divja stena Planje ter levo del težkega grebena Goličica - Germlajt - Kanceljni - Prevčev stolp (ki ga ravno še vidimo na sliki). Desno pa seveda kraljuje aristokratski Razor. 

Konec oktobra je jesen s čopičem potegnila tudi po nižinah in pričarala neverjetne palete, ki so konkurirale tistim v višavah gora. 

Zgodnje jutro na Planini pri jezeru, kjer je Jon prvič prebil mrzlo jesensko noč. 

Nadaljnja pot ga je vodila mimo najobsežnejših in najlepših macesnovih gozdov pri nas, ki so v tem času nekaj nepojmljivo prekrasnega. 

Mnogo višje, na Hribaricah, je Jon naletel na jato kar 30 brezovčkov Acanthis cabaret, kar je nenavadno tako z vidika številčnosti, kot nadmorske višine. 

Naša nesporno najlepša ptica pevka. 

Poleg brezovčkov se je čez visokogorje selilo še nekaj drugih vrst pevk, pretežno "fringilidov". Tako smo v višavah zagledali npr. pisane barve liščka Carduelis carduelis. 

Bolj običajni so bili ščinkavci Fringilla coelebs, med njimi pa je bilo tudi nekaj pinož Fringilla montifringilla, njihovih sestričen. Najzanimivejša selivka, ki so jo Luka, Matija in Jon opazili na Luknji, pa je bil gotovo pisan slegur Monticola saxatilis.  

Drugi dan so se Luka, Jon, Andraž, Andreja, Ema in Drejc potikali v okolici mogočnega Pihavca. Andraž in Jon sta splezala na Vrh nad Kamnom, preostali pa so raziskovali obsežna travnata pobočja in osvojili Bovški Gamsovec. 

Večer nad dolino Vrata, kjer je Jon prenočil v bivaku pod Luknjo. Z zadnjimi žarki se sonce poslavlja od Cmira in Rjavčevih glav.  

Udobna notranjost bivaka. 

Na jesen si vsi homeotermni naberejo nekaj zalog za zimo in posebej lepo si lahko to ogledamo pri gorskih kozah - poglejte kakšen vamp si je pridelal tale kozorog Capra ibex. 

Pravi deda!

Jesenska dlaka je tudi dosti temnejša, kar naredi kozoroge še mogočnejše. 

Potemnijo in zredijo se tudi gamsi Rupicapra rupicapra, ki jih jeseni pošteno razganja. Takrat je namreč ti. prsk, ko se gamsi parijo in se samci neredko spopadejo za naklonjenost samic. Morda je ravno takšen spopad botroval izgubi polovice roga pri temle revežu. 

Krem in črna barva gamsov sta v kombinaciji z zlatim macesnovjem prav posebno jesensko tihožitje. 

Ob pogledu na gamsa si morda ne bi mislili, da bi mu utegnila škoditi katera izmed ptic. Pa vendar lahko kralj planin, mogočni planinski orel, z nekaj sreče obvlada tudi odraslega gamsa, čemur je bil letos tako rekoč priča kolega Tomaž Mihelič. 

Planinske kavke Pyrrhocorax graculus se poslužujejo bolj konvencionalnih virov hrane in se ne zaganjajo v nekajkrat težji plen. Raje se pohlevno nasmihajo dobrosrčnim planincem ter se tako mastijo s kruhom in sirom, pozimi pa jo popihajo v bližino naselij, kjer pridno čistijo biološke odpadke. 

Posledično so kavke tudi lahek "plen" obročkovalcev in v naših Alpah jih dosti nosi nakit. Obe sliki sta posneti pod Rjavino, kjer sta bili obročkani kar dve od petih kavk. 

V prijaznejše konce se pozimi odpravijo tudi planinske pevke Prunella collaris, čeprav smo jih te dni v visokogorju opazili še kar nekaj. Pozimi ne poletijo prav daleč, pač pa jih najdemo npr. na Vipavskem robu, kjer se nastavljajo sramežljivemu zimskemu soncu ter postopajo po hladnih, a kopnih travah. 

Očitno se v hribih še najde kaj za pod zob (a ne več dolgo). 

Kot vedno nas debata o pticah visokogorja na koncu privede do belke, ki mu edina ostane zvesta celo življenje. Trpežnost teh kur je res neverjetna in Luka si jih je ogledoval s strašnim občudovanjem, ko jim je pot prekrižal na samem vrhu Gamsovca. 

Konec oktobra so belke že dodobra pripravljene na sneg in le nekaj posameznih peres jih še loči od popolne beline. Ta jim bo v prihajajočem tednu prišla še kako prav!

Z zamišljenim pogledom na Zadnjiški dol se tokrat poslavljamo od vas, bralcev, ter od jesenskih hribov, ki jih bo prihajajoči sneg dodobra predrugačil. A nič zato, nanje bomo z velikim veseljem lezli tudi pozimi, v upanju da ponovno srečamo nekaj njihovih najzvestejših prebivalcev.

Veliko zdravja in prijetnih trenutkov v novembru vam želimo Luka, Jon, Matija in Mitja! 

Dijo