Seveda je zob časa spomine že nekoliko načel in s seboj odnesel marsikatero podrobnost in dogodek, tako da živih opisov posameznik tur žal ne moremo spisati. Ker pa nam je kljub vsemu ostalo mnogo fotografskega materiala, verjamem, da vam bo ta uspešno pričaral lepše čase.
Začetek julija sva se z Zarjo podala čez prelaz Vršič v zakotne stranske doline Trente ter na Kriške Pode v iskanju nekaterih skrajno redkih orhidej (no, v glavnem gomoljastega grbana, papka). S to skrivaško, pritlehno rožo seveda nisva imela sreče, sva se pa naužila premnogih lepih razgledov in druge občudovanja vredne flore - celo šopastega repušnika Physoplexis comosa. Na poti na Kriške Pode sva naletela še na dva užitkarja, Saro in Domna, ki sta svoja doživetja na blogu opisala v bistveno doglednejšem času (preberite si tukaj).
Šopasti repušnik, eden izmed lanskih botaničnih vrhuncev (žal že nekoliko bogi)!
Eden izmed zamudnikov, katerega cvet naju je pričakal čudovito napet v svojem turgorskem tlaku.
Trenta je izjemno bogata z močvirnicami, izjemno zateženimi za določevanje. Znano je tudi, da se pripadnice tega rodu med seboj veselo križajo, kar determinacijo naredi na trenutke skoraj nemogočo (vsaj nam). Za zgornjo bi si skoraj upal trditi, da je nekaj svojega genoma prevzela od temnordeče močvirnic E. atrorubens, a več kot očitno ne celotnega.
Julij je za ornitologa dokaj nehvaležen mesec, a številne hribske listnice Phylloscopus bonelli svojih alarmnih klicov ne morejo prikriti. Veliko bolj uspešne pa so, seveda, pri izmikanju objektivu fotoaparata.
Stikanje za dehtečimi kukovičniki Gymnadenia odoratissima je pravzaprav dokaj enostavno - zaradi njihovih smešno kratkih ostrog je namreč cvet videti "prazen" v primerjavi z njegovim pogostejšim sorodnikom.
Nad Zadnjo Trento, v smeri proti Bavškem Grintavcu, se strmine zravnajo in razkrijejo biser - planino Zapotok. Kljub zasičenim parkiriščem okrog Koče pri izviru Soče sem tujcev noge ne zanesejo in tako smo lahko resnično v miru.
Tik ob TNP-jevem informacijskem centru v Trenti raste plazeča mrežolistka Goodyera repens. Le poiskati jo je treba! (Disclaimer: za to rastišče sva že vedela, leto prej so ga odkrili Poljanci, tako da gre vsa slava njim)
Rdeča naglavka Cephalanthera rubra
Hrošček brba Zoisovo zvončico Campanula zoysii
Še en, nekoliko manj bogi dehteči kukovičnik, ki razkazuje še drug opazni določevalni znak - srednjo krpo medene ustne, ki je nekoliko daljša od stranskih (pri navadnem so vse tri enako dolge).
Razgled na Trento s Kriških Podov (oz. malo pod njimi, če dlakocepimo)
No, pa smo!
Kriški Podi so čudoviti in precej lahko dostopni ter zato ena izmed najboljših izbir za raziskovanje našega visokogorja. V košatih grmičkih jih prerašča cvetica iz pripovedk - triglavska roža!
Še ena legendarna gorska cvetka, planika, s Planjo in Razorjem v ozadju.
Kriški Podi slovijo po Kriških jezerih (na sliki je Spodnje K. j.), ki so najvišje ležeča jezera pri nas.
Alpska cepetuljka Chamorchis alpina je najmanjša evropska orhideja. Zaradi drobne postave in zelene obarvanosti se jo z lahkoto spregleda, a naše, vsako leto bogatejše, izkušnje nam narekujejo, da raste skoraj povsod, kjer je habitat videti primeren.
Malo kasneje smo jo v gore mahnili z Luko in Jonom. Opravili smo eno izmed "standardnih" tur, čez Dolino za Debelim vrhom, ki pa smo jo nekoliko nadgradili s povratkom čez greben Špičja. Omeniti velja tudi, da je bilo vreme dokaj daleč od idealnega in da smo se pred nevihto komaj poskrili v zasičeno Kočo na Prehodavcih.
Luka pozira s svojim idolom - debelo smrekovo sušico!
Nad Lazovškim prevalom (ob poti) najdemo ene izmed najlepših gorskih trat! Tu rastejo Rhelikanova Nigritella rhellicani,...
...rdeča Nigritella miniata,...
...in celo Widderjeva murka Nigritella widderi.
Tu pa je tudi največji koncentrat cepetuljk, ki smo ga kadarkoli zapazili!
"Dej hitr model k mam sam še en procent"
Na istem mestu se vsako leto znajde tudi kupčar. In prav vsako leto ga vznemirimo, morda se on ravno tako kot mi sprašuje, če ga vsako leto nadleguje ista svojat.
In še njegov podmladek, zal in negovan!
Razgled na Stoge, Vernar in Tosc
Dolina za Debelim vrhom kot vedno sameva.
Fojno vreme okrog Triglava.
Druščina skavtov se pripravlja na dež.
Kjer je za večino rastlin vse preveč surovo, požene iz razpok triglavska neboglasnica Eritrichium nanum.
O!
Med drncem proti Prehodavcem nas je upočasnila jata 30 belk! Vsi so bili videti samci, ki so nenehno peli (?), se preganjali in se nasploh vidno veselili prihajajočega dežja.
Ko se nam je že prav res mudilo in se Doline sedmerih jezer že skoraj ni videlo več, smo se bili primorani še enkrat ustaviti, tokrat zaradi kozorogov, ki so merili svoje moči naravnost nad nami.
Vsa urjenja se odvijajo pod budnim očesom poglavarja. Ta, kot vidimo, sedi nad šopi triglavske rože, pripravljen, da jo zaužije in pridobi nadnaravne moči (hihi).
Ko je dež ponehal so se oblaki raztrgali in pokazala so se umita gorska obličja - kot naprimer orjaški temni Jalovec.
Iz lukenj pa se pokažejo še drugačna, manjša obličja - ta od planinskih močeradov!
Miniaturne ledene gore
Naslednje jutro je nizka oblačnost pokrila doline in oblivala nazobčane vrhove.
V soncu se je tako kopalo Kaninsko pogorje, nam sila nepoznano in mikavno.
Tudi Krn se je bočil proti soncu
Mi pa smo kar lep del jutra prebili v senci - tu smo na vrhu Malega Špičja
Travnata pobočja Špičja so dokaj obetavna za živali, vendar smo jih do sedaj tam videli nenavadno malo. A planinske pevke seveda ne puste, da bi takšen dragulj ostal nenaseljen.
Gamsom se cedijo sline spričo toliko sveže trave...
Planinskim pevkam gre tod očitno še kako dobro - na sliki je rejen mladič, ki se mu nedvomno prav dobro godi.
Žal pa se je začela plast oblakov nezadržno dvigovati in zakrivati tudi dvatisočake. V meglico se tako ovija čudaška Kopica, vrla članica grebena Tičaric in Zelnaric, ki sestavljajo vzhodno bariero Doline sedmerih jezer.
Prav na vrhu grebena, kakšnih 2200 m nad morjem, so pognale belkaste ročice Pseudorchis albida.
Jon na izpostavljenem grebenu
Mladomesečina Botrychium lunaria
Plaski Vogel, naš nesojeni cilj, ki smo ga hoteli doseči po brezpotjih.
Čudoviti Trentarski konci!
Vrh Brd se je podil nekakšen gamsji vrtec
Mi pa smo prečenje hitro opustili, oblaki so nas namreč začeli objemati in nas odvračati od plazenja po neznanem. Poleg tega bi, kot vidite, skoraj potrebovali čelade.
Seveda se tudi na Špičju bohotijo cepetuljke, potuhnjene med druge pritlikave rastline.
Mesnat košutnik raste nekoliko nižje.
Od gnezditve zdelan krivokljun se je prišel napajat h Koči pri Triglavskih jezerih
Mlad samec triprstega detla (pozorneži boste ugotovili, da smo to sliko že "prodali" in sicer pri Chicken-weekendu, ko nam detla žal ni uspelo fotografirati).
Prve dni avgusta sva se z Luko odločila preplezati greben Vrbanovih špic. Po njem vodi plezalna pot in oba sva se nadejala čudovite plezarije. Na koncu sva bila sicer malo razočarana nad zahtevnostjo in predvsem dolžino ture, te je bilo namreč zelo hitro konec.
Začela sva izjemno zgodaj, dolina Kot se pod nama šele prebuja v jutranje žarke.
Nekatere neoznačene poti, izmed katerih je ena morda slovita PP (Planica-Pokljuka)
Nekaj plezarije (slaba perspektiva, vzpon seveda ni vertikalen).
Cmir, ki smo ga obiskali tudi pozimi.
Vrata, Kot in Krma
Vzpon na greben
Ena izmed slovitih točk ob poti - Plesišče
In naravno okno, ki ponuja unikaten pogled na Cmir
Rakova Špica, ki smo se ji v preteklosti odrekli zavoljo belk v Dolku... Letos se nam ne bo izmuznila!
Na koncu se greben izravna v Triglavsko planoto, kjer v oči bode Staničev dom.
Na poti nazaj sva srečala ogromno kozorogov, tudi letošnjih. Ta na sliki se ravno krepča pri pozorni materi.
Hmmmmm
Kakšni rožički <3
Zanimivo speljana pot proti Cmiru
Luka in mutaven kozorog
Kozorog se pase nad svojim idiličnim kraljestvom.
Tudi z Nušo sva morala nekaj skupnega počitnikovanja obvezno prebiti v Zlatorogovem kraljestvu. Izkoristila sva brezplačni shuttle do Planine Blato ter se sprehodila do Koče pri Triglavskih jezerih, nek drugi dan pa sva osvojila velikana Bohinjsko-Tolminskih gora - Rodico.
Razgled, ki ga fotografiram prav vsakič.
Ogromno krivokljunov se je v poznem poletju zateklo napajat na Ovčarijo...kjer si si jih lahko ogledal prav od blizu.
Prmejšpekovk kaka šuma!
Nušo je očaral gorski luk Allium montanum
Imena tega vršaca sicer ne poznam, a bi se nanj z veseljem povzpel...pozimi seveda :)
Zadovoljni planinci
Bohinjsko-Tolminske gore so gotovo ene izmed najbolj slikovitih pri nas. Pa tudi najlažje dostopnih!
Gupčerja na selitvi (smo že konec avgusta).
Vrh Rodice je sila nenavaden, pokrit z drobnim, pesku podobnim gruščem.
Planika se še ni otresla jutranje rose.
Planinski orel, kralj višav, se je za spremembo znašel nižje od nas hihi
Čašasti sviščevec Gentianella anisodonta
Biku dogaja!
Sršenar, tik preden sva ga izgubila.
Ko so se srednješolci vrnili v jekleni primež izobraževalnih ustanov, smo bili nekateri še vedno svobodni. Že zelo dolgo sem si želel prehoditi planoto med Komno in Krnom in zgodnja jesen se je zdela ravno pravšnja. Skrivna upanja o dularju, falotu, se niso uresničila, a tura se je izkazala za eno lepših kadarkoli. Slikovite prizore dopolnjujejo skrivnostni ostanki prve vojne, preraščeni in spremenjeni v naravni muzej.
Ni ga boljšega mesta za pričakati septembrsko sonce, kot je vrh Krna.
Pogled proti travnatim pobočjem, ki jih naseljujejo celo kotorne.
Majhno in idilično - Gomiščkovo zavetišče
Fantastičen razgled, na njem tudi dragulj Lemež. Ga prepoznate?
Vrh Batognice, ki so ga granate in načrtno postavljen eksploziv popolnoma zravnali.
Matajur
Ofca in Mangrt, odlično tihožitje
Divji grebeni, ki nas še čakajo
Batognica
Znak, da smo na SPP
Čez rušja vodi grajena pot, bržkone namenjena vojaški mehanizaciji.
Redko naletimo v Julijcih na skalnega strnada. Ta je sicer nekoliko zdelan, a ga nisem bil zato prav nič manj vesel.
Ogromne kasarne
Ob poti na Bogatin, kjer leži Zlatorogov zaklad
Pod pragom Komne leži Bohinjsko jezero
Najjači vrh!
Na zadnjo turo smo se septembra odpravili Luka, Jon, Miha in m. m. Za cilj smo si izbrali zahtevni Veliki Oltar, proti kateremu smo še leto nazaj le strahoma pogledovali. Vreme nas je dopoldne nekoliko begalo, zato smo kar nekaj časa prebili v bivaku II in počivali ter naposled na vrh odšli popoldne. Čakanje se je izplačalo! Ne le, da se je vrh ravno ob prihodu nanj razkadil, na njem je počivala MOČVIRSKA UHARICA Asio flammeus (ja, prav ste prebrali). Revico so vetrovi odpihnili v skalovje, kjer se je premražena odločila počiniti v najbolj neprijaznem terenu, ki ga ponuja naša država. Ker je mesto zahtevalo določeno mero zbranosti, so bili vsi fotoaparati žal pospravljeni, zato dokumentacije ne moremo priložiti.
Jutranje zabasano nebo, vršaci so skriti globoko v megleni tančici.
Jon, ki bi se moral udeležiti šolskega pohoda na Šmarno goro ;)
Miha, primrznjen v bivak.
Pred bivakom je nekaj kavk čakalo na našo malico.
Pogled ni bil obetaven, tura je opisana kot orientacijsko zahtevna in ker smo bili tu vsi prvič, se hecati ravno nismo želeli.
Ha, to je pa že dosti bolje, kisikova modrina.
Vrh!
Razgled na sosedo velikanko: Veliko Martuljško Ponco.
Tik pod vrhom
Pa še skupinska.
Jon med dokaj sitnim delom - prečenjem po neizraziti polici nad globokim padcem. Menda mu to opraviči Šmarno goro.
Previdno in počasi
Zanesljivo ritenski
Pozerji!
Na zamegljenem melišču nas je pričakal gams in nas pozdravil nazaj v nekoliko lažjem svetu.
Ham ham
Luknja Peč, še ena izbranka
In še ena nevarna s Cmirom - za konec.
Medtem ko se vam cedijo sline po novi gorski sezoni seveda ne pozabite spremljati bloga! Barje namreč leži znotraj občin nekaterih piscev...
Lp, Mitja
