Sunday, 16 December 2018

Jelovica jeseni


Dober večer!

To jesen smo nezanemarljiv delež našega prostega časa namenili obiskovanju Jelovških gozdov. Te posrečene planote nismo obiskali še nikdar poprej, razen seveda v temi.

Pod rumenim jutranjim soncem so tukajšnji gozdovi še boljši in slajši, saj so gosto posejani z impozantnim odmrlim drevjem, ki ima že od nekdaj posebno mesto v naših srcih. Kar nas od vsega najbolj veseli je, da ima to odmrlo drevje in v njem prebivajoče žuželke prav posebno mesto v detlovih želodcih in zategadelj se jih po jelovških hostah in gmajnah kar, da ne rečem, tare. Tudi sovja druščina se na Jelovici odlično počuti in v marsikaterem drevesu se najde sovje domovanje, domek, dupelce.

                                   
                    
                                            Tolmisko-bohinjske gore v jutranjih meglicah 

                                   

                                         Jelovške bukve odete v meglo, kako bi se samoten človek počutil?

                                   

                                          Bukova sušica, ki ima v naših srcih prav posebno mesto.

Jelovico smo v letošnji jeseni obiskali kar štirikrat, prvikrat jo je zaskočil Matija skupaj z Julijano še v času, ko so bukve in javorji po vsej Jelovici otresali listje z vej. Tedaj je bilo v šumečem gozdu moč najti ekstremitete, kot je črni gams (Rupicapra rupicapra črni) ali krmežljav gospod gozdni jereb (Tetrastes bonasia fant), ki se zaradi hrupa na vetrovnem slemenu ni utegnil izmakniti najinim pogledom, razen seveda Julijaninemu, ker je v nepravem trenutku z očmi požirala kislo deteljo. Posebna zanimivost tistega dne sta bili tudi že opisani krvoločni lisici, ki sta ugonobili ubogo kuno.

                                        

                                     Prekrasen razgled z ene izmed pleš Jelovice v poznem oktobru

                                        

                                       Cinclus je ljubko pomežiknil iz Sore

                                                

                                               Tudi gobam so sušice nadvse všeč

Ponovno jo je obiskal teden kasneje tudi Matija sam, ko ga je v meglenem gozdu utegnila razvedriti frfotajoča samica divjega petelina Tetrao urogallus), ki je svojo malenkost nato prikrila z jelovimi vejami. K sreči je Matijo z begom popeljala naravnost do ličink zobajočega triprstega detla (Picoides tridactylus), ki je bil zelo prijazen in fotogeničen - obe čudoviti  lastnosti je moč razbrati tudi iz slikovnega gradiva. Na ta dan ne gre pozabiti tudi izgubljene jate gosi (Anser anser), ki so bile s svojimi grlenimi glasovi zelo moteče.

                                             Listnata odeja, kot nalašč za lenuharjenje! 


Neverjetno čeden triprsti detel


Še v drug profil


Srčkana živalca


Kot roke gozdnih pošasti se vijejo smrekove veje


Mlade smreke, vrh katerih skovik takoo rad poseda

Naslednja sva jo skupaj obiskala Matija in Luka in jo dodobra pretaknila. Zgodaj zjutraj sva sanjarila ob jerebu in skovikcu (Glaucidium passerinum)in naposled sta se prikazala kar oba! Jereb naju preletel v še trdem mraku in se potuhnil v goščavje, mali skovik pa je takoj za tem že začel trositi svojo togoto prav tako v še trdem mraku s čudnimi zimskimi zvokci, grozanska jata malih ptičkov pa se je nabirala okoli njega in ga ozmerjala, češ, lump pa tak. Zanje se ni zmenil, le na njegovem izrazu je bilo moč zapaziti, da je nekolikanj slabe volje, koda da bi mu ptički načenjali živce. V spokojnem miru smo skupaj pričakali sončne žarke in krmežljavo pogledovali naokrog, dokler ni šel skovik spat (glej sljiko), midva pa na dolg sprehod po gmajni.

Pehodila sva že dobršen del poti, ko sva naletela na drugega jereba, ki je prišel čisto potihoma do naju, ko sva sedela pod debelo smreko. Seveda ga sprva nisva opazila, namreč šele v trenutku, ko je sfrčal izpod najinih debelih stopal, nato pa zopet in znova še enkrat, zelo naščeperjen tič. Tega dne sva s kotičkom očesa ujela še enega jereba, a zgolj zelo slabo.

Kasneje sva na cesti zalotila še debelo kuro, ki je svoj mesarski kljun namakala v rumeno lužnico, njam njam. S ceste se je nič kaj diskretno umaknila v gozd, za seboj pa pustila debele prstne odtise. Iz toplih luž so vodo popoldne srebale tudi zale pinože in krivi kljuni, vsi izredno ljubki.




Meglice se cede čez gore 


Moja najljubša silhueta


Skovik se ne zmeni za živčkota čižka


Jeznoritež, da mu ni para


False face


Tik pred prvimi sončnimi žarki


Tik med prvimi sončnimi žarki


Po prvih sončnih žarkih


Nadvse prodoren pogled


Skovika Lima; vendarle je že jutro


Prosim?


Prekrasen srebrn gozdič!



Luka Boben


Luki je izrasla goba, ker se ne umiva


Glejga škrata



Prekrasni obsijani Triglav


Stopinja, ki jo je za seboj pustila debela kura!


Zale pinože


Krivi kljuni


Krasni


so


Prmejšpehovk?


Meglena juha.

Nenavsezadnje smo jo nedavno obiskali še Matija, Mitja in Nejc. Jelovica se je medtem že odela s sneženim pletom in postala še toliko zanimivejša, saj je zdaj kokošja zgodba zapisana v snegu. Sledeč prikupnim kitam sledi smo naleteli tudi na gromozanskega gospoda divjega petelina, ki smo ga s približanjem na borih nekaj metrov neznansko zmotili pri smukanju smrekovih vršičkov do te mere, da je togoten odletel po pobočju nizdol. V snegu smo več kot enkrat naleteli tudi na sila presenetljivo najdbo, namreč na sveže volčje sledi (Canis lupus).


Lepi fantje korakajo po gmajni



Kokošja zgodba, zapisana v snegu


Zelo razločne stopinje


Gorska sinica se jezi na žvižgajoče mladeniče




Logotip za Alpsko mleko!


divji petelin je s svojim KOT BRITEV ostrim kljunom odššščipnil smrekov vršiček in ga pogoltnil


in ga izločil


Zelo uredu stopinja


In še volčja sled za posladek!




Lepo vas pozdravljamo!






Thursday, 8 November 2018

a (c)rainy day

Bog žegnej!

Tudi v sredo me je siva pot ponesla na izravnano Barje. Trdožive poplave še vedno vztrajajo in nudijo varljiv pristan selečim se jatam plojkokljunov in žerjavovcev. Sredino popoldne je postreglo s približno isto paleto vrst kot vesela nedelja, le da so se njih števila nekolikanj podkrepila. Tako je bilo  izmed rac in podobnega življa moč zapaziti:

cca 150 žvižgavk (Mareca penelope)
5 žličaric (Spatula clypeata)
cca 120 kreheljcev (Anas crecca)
10 dolgorepih rac (Anas acuta)
nekaj mlakaric (Anas platyrhynchos)
10 sivk (Aythya ferina)
2 čopasti črnici (Aythya fuligula)  - potapljavke vedno popestrijo koruzno njivo, ni res?
10 lisk (Fulica atra)
2 mokoža (Rallus aquaticus)
čopastega ponirka (Podiceps cristatus)

Splošni vajb so izboljševale tudi stare znanke, danes bolj številčne, a ravno tako posebne gostje duplinske kozarke (Tadorna tadorna). Kar tveganih 13 primerkov pernatih riti te bizarne race je molelo iz bevških voda. Med večjimi plojkokljuni velja brez dvoma omeniti okrepljene vrste sivih gosi (Anser anser), ki jih je bilo včeraj kar 300, ter seveda preljube beločele gosi (Anser albifrons), ki so svojo koncentracijo v gosji raztopini bistveno povečale - bilo jih je namreč blizu 200! Čudovit prizor, ki ga rdečevrata gos žal ni utegnila popestriti.

Poplave je obiskalo tudi nekaj prijateljev pobrežnikov, in sicer najbolj številčne pribe (Vanellus vanellus), ki jih je bilo nekaj čez 100, nejevoljni škurh (Numenius arquata), ki je oboleval nad degradiranostjo svojih gnezdišč, mimobežne kozice (Gallinago gallinago) in prijazna jatica rečnih galebov (Croicocephalus ridibundus), ki so se naravnost ljubko poskušali potapljati za odmrlimi deževniki.

Zvezda popoldneva je bila kakopak horda 250-ih dekorativnih žerjavov (Grus grus), ki so se iz višjih plasti atmosfere spustili na barje v iskanju dobre paše. Žal so se omočeni travniki izkazali za gnusno past, saj je žerjave na poljih pričakal okrutni lovec. Lovec je z nekaj glasnimi streli najverjetneje odvzel življenje nedolžne ptice, vse ostale pa splašil in jih pozno pod večer prisilil k iskanju novega prenočišča. Svoje dejanje je ponovil danes popoldne, ko je svoja nemarna hrepenenja znesel nad letečo jato žerjavov in gosi. V zameno za streljanje na ogrožene ptice v krajinskem parku je dobil nekaj anomalij in nelagodno sporočilo na svojem avtomobilu, v bližnji prihodnosti pa ga morda čaka tudi prijava zaradi krivolova.

Na barju se seveda tre tudi lepo število manjših ptic;

pinože (Fringilla montifringilla)
ščinkavci (Fringilla coelebs)
repniki (Linnearia cannabina)
dleski (Cocoothraustes coccothraustes)
liščki (Carduelis carduelis)
čižki (Spinus spinus)
kraljički (Regulus regulus)
vinski drozgi (Turdus iliacus)

in še mnogi drugi. Ne manjka niti vodomcev, čapelj in ujed, kot so pepelasti lunji (Circus cyaneus) ali skobec (Accipiter nisus), kot tudi ne detlov (Dendrocopos major) ali pivk (Picus canus). V splošnem je vzdušje izredno pestro, zlasti spričo dejstva, da smo že malodane globoko v novembru. Kolikor je prijetno vzdušje, toliko je neprijetna prehodnost terena - večino dneva sem preživel v vodi do kolen, z občasnimi potopitvami do sredine riti in nenadejano ugreznitvijo v jarek vse tja do vratu. K sreči je vse skupaj dodobra ublažilo dejstvo, da se je z menoj že tako ali tako vsake 30 minut nekolikanj poigralo vreme in me blagoslovilo z obilnim nalivom, tako da sem bil površinsko namočen že poprej - zdrs v jarek je mojo premočenost le poglobil in utrdil. Hvala, pot nazaj je bila v temi s kolesom zares neponovljiva!

Omeniti velja zgolj še to, da se je proti večeru z istega mesta kot v nedeljo ponovno priglasila velika uharica Bubo bubo. Naj ji gosi teknejo!




Overall very active flooded meadows


Teal, hidden amongst the corn


Beautifully coloured



Skyfull of Teal


Lonely Shoveler vol 2


Wigeon in courtship colours


Wigeon in the colours of November-rain


A male tufted duck - not a common site in Barje


Geese and coot, association of the century


Swanz


Greylag Geese on the march. 


Two ducks, which do we prefer?


Pintail and Wigeons - pleasant mix.


Every mix can be made more pleasant by adding Teal


The ducky Highlight - Shelducks (good luck looking for Shells hehe)


Lapwings!


A sad Curlew making a lot of noise



Some less typical waders - Black-headed Gulls


Their heads are obviously not black due to the winter time.


I can only assume, that a Pallas Leaf Warbler awaits us at the end of the rainbow...


Always lovely, this time a bit more photogenic - Kingfisher



Feel free to ID - Drowned Rat baby? Coypu abortion .... ?


An unfair mix of Greylags and White-fronts. One could easily observe, which of the geese are more hardcore, as the flock came down from the sky, and all the Greylags sat down, meanwhile all the White-fronts kept flying south, not needing any rest whatsoever!


White-fronted Geese <3


A segment of a mixed flock, could you ID them yourselves?




A massive flock of mostly White-fronted Geese, heading west!


WF-s in different plumage


Good luck!


And just a little bit of far-away straight comparison on the ground. The Geese are otherwise very easy to flush, probably due to the hunting, they are so often subjected to.



And these are the Cranes!


Cranes with obscenely curved wings


The nicest site, one can obtain in November


They flew over me quite low, because a hunter shot one of them and by doing so, flushed the entire flock in my direction. Prick.


Crane sunset


Artzy photo in poor light.


Seated flock, trying to sleep.


The already mentioned hunter, breaking the law by shooting endangered species of birds. We hope he suffers greatly at his earliest convenience. 



*Posebna pripomba:

Se nemara še spomnite lednega slapnika, ki je v lanski zimi polnil naša srca in strugo reke Ljubljanice na Špici? Njegovo ekološko nišo je tudi letos zavzelo bitje podobne baže, natančneje njegov bratranec, polarni slapnik (Gavia arctica). Kdo bi si mislil, da bo Špica na vsem lepem postala slapnik-hotspot Ljubljanske kotline....



Black-throated Loon, seen fishing in the city centre!


Can he fill the shoes of the Common Loon, wintering here last year?




LP, Matija & co