Nadmorske gmajne

Že odkar smo prvikrat plaho stali na visokih snežniških plešah in so naše, tedaj malodane otroške oči prvikrat zrle proti jugu v neskončne gozdove, se sprašujemo, kakšne skrivnosti le-ti skrivajo. Tudi Nejc, ki je vsakekrati govoril "Poglejte, šuma do Bosne", nam je prav pošteno budil domišljijo in kdove kaj vse smo si predstavljali, da med hrvaškim bukovjem prebiva. Letošnje jeseni se nam je ponudila imenitna prilika, da spoznamo vsaj delček hrvaške gmajne, saj smo zadobili nalogo, da popišemo  gozdnega jereba, ali bolje rečeno, da si ga poskusimo kar najbolje predstavljati v visokem bukovju in škrapljastih prepadih. Kar naravnost vam povem, da se s to gozdno kuro na nam dodeljenih ploskvah nismo srečali, pa se zastran tega vendarle nismo preveč hudovali. Gmajna je imenitna, prav podobna naši slovenski in smo se silno domače počutili, pa prenekatero ljubo žverco smo srečali!

Veliki srpan se je proti koncu nagibal, bukovje se je odelo v tisti prvi rumenkast sijaj, ki dela gozd ves svetal tudi v megli, zvok jelenjega ruka pa stresa tla. Takšnega jutra smo se s tovarišema znašli vsak na svoji popisni ploskvi v objemu Gorskega Kotarja in zakorakali v gmajno. Naj vam najprvo povem, kaj vse je doživel Mitja, ki si je po naključju izbral ploskev z mnogoterimi jasami in se je menda celo jutro spotikal ob pasoče se divje svinje in podobno zverjad. 

Z veje dol ga je zvedavo opazovala sova kozača.

Ko jo je po modrostih povprašal, pa se je delala, kot da nič ne sliši. Sove debeloglavke, sove prebite, si je godrnjal Mitja. 

Z veliki jasami prepreden gozd na dokaj nizki nadmorski višini, kjer se pasejo črede velikanskih črnih konj, krave in pa nemalo divjadi. Četudi se gozdni jereb v Alpah dobro počuti ob planinah, kjer se pase živina, je tukaj gozdno rastje popolnoma drugačno in nasploh si kure na tej ploskvi Mitja ni uspel predstavljati.

Veliko veselje pa so takšni pašniki za jelenjad, ki se je zdajci, v času ruka, brezskrbneje prikazovala, se podila naokrog in grozansko rjovela dan in noč. Mitja je na jasi zasačil mlajšega jelena, ki je ves preboden in upehan od silnih bojev mulil travo v družbi košutarije. Z jeleni v deželo rade prifrče tudi neuničljive žverce, jelenove muhe po imenu. Grizle so in gomazele Mitji za ovratnik, da je klel in jih k vragu pošiljal.

Čedna tetka lisica je prihuljeno stopicala po jasi in si mislila svoje.

Najsijajnejšo zverino pa je Mitja uzrl ravno v trenutku, ko se je po dolgem dopoldnevu do avta primajal in jel malico ven iz oprtnika vleči. Oči je krepko izbuljil, saj je po prašni cesti, ki se vije čez velikanski travnik, prihajal gromozanski medved godrnjač. Prav počasi in leno je stopal, ter si brundal veselo vižo. Nekoliko je postal, se mimogrede zazrl v Mitjo, nato pa krenil s ceste na travnik in pričel nekaj po zemlji riti in se čezinčez po travi kotaliti. Iskal je očibodno kak okusen grižljaj in naletel je na na nič drugega kot panj medu! S podvigom pa ni razveselil pridelovalk tega sladkega jedila in pošteno so ga po smrčku popikale. 

Po prašni cesti je prihajal medved godrnjač.

Poprej si je šape ohladil v blatni luži.

Srečko

Veseljak se je prekopicoval po travniku in uganjal norčije.

Medved se otepa jeznih čebel.

Pošteno so ga po smrčku popikale.

Pa taka mrcina!

Meni je prav tako medved veselje napravil, le drugačno malico si je privoščil. Namesto sladke strdi je stara jelenova rebrca glodal.

Najprvo sem ga zaslišal, ko je lomastil po bregu, nakar ga ugledam med bukovimi debli. Brskal je po listju, se drgnil ob bukvice in kdove zakaj se zame ni zmenil. Ko je po nekaj minutah odhlačal malo više med debla in sem ga izpred oči izgubil, sem nadaljeval pot in pri tem prihuljeno pogledoval izza skal, če se morda mrcina še vedno kje med drevjem skriva. Že po nekaj korakih zavoham silen smrad, ki je dol z nasprotnega brega vel, duh razpadajoče živali. Z dvogledom sem pričel pregledovati pobočje, saj mi je koj šinilo v glavo, da se je morda medved nekje med skalami pri malici ustavil. Čez trenutek ga zares ugledam, kako zre vame zleknjen pri oglodanem okostju jelena. Nekoliko nevesel izraz mi je privoščil in kmalu odhlačal v gosto gmajno. 

Kmalu sem ga med bukovimi debli ugledal.

Hlačal je po meni nasprotnem bregu

..in se drgnil ob bukvice.

Zrl je vame, zleknjen pri oglodanem okostju jelena.

Odhlačal je v gmajno

Nadaljeval sem pot prek svoje ploskve, ki pa je zajemala visok hrib, na vrhu poraščen s sijajno bukovo šumo in redkimi otoki jelk. Na pobočjih leže med bukovjem pravi gozdni pašniki, od koder se čuje silno jelenje rukanje, po konjskih figah sodeč, pa se na teh odročnih hribih pasejo tudi žrebci in kobile.

Mlad jelen v gošči.

Z vršnih pleš se odpira pogled na mogočno Učko in širno Jadransko morje.

Razdrapane škraplje

Javorjev gozd, meni najljubši!

Matija pa je imel opravka z najzlobnejšimi zlodji daleč naokrog. Nekakšen sel v kuščarjevi podobi ga je privedel do zacopranega stopnišča, vrh katerega stoji zacopran dvorec, kjer vsak dobi toliko zlata, srebra in sijočih demantov, kolikor jih poželi. Komaj pa je stopil na prvo stopnico, že je iz špranje siknila strupena čuvarjeva glava, glava modrasova. Pohlep Matiji ni dal, da bi zapustil tolikšno bogastvo zavoljo zoprne kače, zato je modrasu z velikim mečem odsekal glavo. Tedaj pa se začne strašanska čarovnija; glava in telo presekanega modrasa nenadoma oživita in zagomazita proti napadavcu. Izpod stopnic se prično plaziti novi in novi čuvarji v kačji podobi in s strupnikov, velikih kot noži, kaplja strup, katerega kanec strdi kri še tako velikega junaka. Naj je Matija z vso silo zamahoval z mečem, vse več modrasov je grizlo v njegovo meso, dokler ni strup pričel delovati. Od siromaka je ostala le še nekakšna kaša.

Čuvarjeva glava, glava modrasova. 

Izpod stopnic se prično plaziti novi čuvarji..

Od siromaka je ostala le kaša.

Pa brž nazaj v resnični svet, Bog nas varuj! Prelepa košuta se je za nekaj trenutkov ustavila in zrla v nas skozi bukove veje.

Najpogosteje se nam pripeti, da košute vidimo, ko divje dirjajo med drevjem, ali pa se pasejo ob cestah v temnih nočeh. Tokrat pa nas je prvič spreletelo, kako otožno lepe so v resnici njihove oči. 

Debeljak z mnogoterimi drevesnimi gobami. Zde se kot kakšni majceni, lični balkončki.

Pod večer smo ždeli na prijetnih tratah, kjer nam je isti vetrič z juga morsko sol prinašal, gori v gmajnah pa vrtinčil prve jesenske bukove lističe. 

Noč, ki smo jo prebili v zavetju starega javorja, je bila hladna in mirna. Zmotilo nas je le krehanje nekakšne zverjadi, ki je v temini noči zavzeto brskala okrog naših oprtnikov. Menda je bil jazbec, ali pa morda mlad medved, kdo bi vedel. Preveč zaspano smo pokukali iz spalnih vreč, da bi kaj pametnega dognali. Jutro nas je našlo zopet na nogah, vsakega na novi popisni ploskvi. Moja se je raztezala po sijajnem grebenu, poraščenem s skrivenčenimi bukvicami, na jugu pa se je teren spustil v kotanjo, mestoma poraslo z jelkami. Ko sem v ranem jutru potihoma pokukal izza nekakšnega kupa skal, sem ugledal silno lep prizor, da mi je kar srce zaigralo.

Mati košuta je urejala svoje dete, da mu ni prav tistih nadležnih jelenovih muh trebila!

Dolgo me nista zapazila

Potem pa je vetrc izza mene prisopihal in kmalu sta zdivjala po bregu nizdol. 

Ko sem se spustil dol z bukovnatega grebena v kotanjo, kjer se tu in tam najde kakšna skupina jelk, mi je precej vse nekako bolj po jerebu zadišalo. Na nekaj obetavnih mestih sem si privoščil točko in napeto čakal, ali se bo ven iz mladih jelkic odzvala ta gozdna puta. Ni je bilo na spregled, je pa na moje veliko veselje iz gozdne tihote naenkrat zabobnela detlova prehranjevalna viža. Na bližnji jelovi sušici je silno jedel triprsti detel. 

Triprsti detel, veselo je, ako se srečamo.

Venomer se čudim, kako dragoceni so iglasti otoki v bukovem gozdu, pa čeprav majceni. Tam se zbira čuda zanimivih ptic, ki jih naokrog skorajda ne srečamo. Triprsti detel, profesor za jelke, nas mnogokrat razveseli.

Njegov tesni prijatelji so kraljički, ki veselo zobljejo drobne grižljaje, katere poberejo z jelovih iglic. 

Prikupne ptičice so!

Od kraljičkov sem slovo okrog poldneva jemal in se kmalu s tovarišema pri starem javorju sestal. 

Mitja je menda zopet z medvedom par krepkih zakotrljal, Matija pa se je coprnijam na debelo ognil. 

Precej bogato nas je gostila tuja gmajna, Bog lonaj za vse. 

Lepo spite,

Lukež

V objemu paških skal

Pozdravljeni, drage bralke in bralci, po dolgem poletnem zatišju!

Med nemirnimi počitnicami vas žal nismo prav pogosto blagoslovili z objavami, saj smo se po domače povedano nekoliko polenili. Vendar pa je bila naša skupna ekskurzija na Pag v preteklem tednu čudovito zaključen teren in zelo pregrešno bi ga bilo ne predstaviti na blogu kot nekakšne jesenske uverture. 

V štiridnevnem obdobju med drugim in šestim septembrom se nas je na Pagu izmenjalo kar devet ornitologov in glasbenikov, štab pa smo si uredili v idiličnih Vlašićih. Prvo ekipo smo predstavljali Gal, Matija, Luka, Jon in moja malenkost, pred Pagom pa smo pokukali še na Vransko jezero in v Ninske soline. Tema našega izleta so bili namreč pobrežniki, otroci daljne tundre na nevarni poti proti mokriščem Afrike, ki se utrujeni ustavljajo po Dalmaciji iščoč plitvin za prehranjevanje. Njih zala obličja smo se namenili opazovat na omenjena kraja in v želji po prelestni jutranji svetlobi smo začeli z vožnjo prav vražje zgodaj. Prvi jutranji žarki so naša od vožnje krmežljava telesa obliznili prav na parkirišču pred Vranskim jezerom, mi pa se tam nismo nič kaj zamujali, marveč smo jo obteženi z optiko vseh vrst pocvirnali na leseno potko, ki vodi ob obali jezera. Pa si oglejmo, na koga vse smo naleteli. 

Odrasel komatni deževnik Charadrius hiaticula, nadvse elegantna in glasna ptica, je bil zaradi svojih let nekoliko previdnejši. 

Nič kaj previden pa ni bil njegov življenja nevešči naraščaj, ki nam je zadovoljno prikorakal na doseg rok. Takšna mutavnost je za komatne deževnike nasploh sicer rahlo atipična in smo je bili zato še toliko bolj veseli. 

Posebej sta se zaupljivosti veselila Luka in Jon, ki sta prišla na Pag dodobra opremljena - njuna fotografska oprema je namreč bogatejša za "kumaro" (200-500 mm teleobjektiv) in Nikonov zrcalnorefleksni fotoaparat, s čimer sta lahko nadvladala naše siceršnje "trotle". Vendar pozor! Le kdo se sprehaja za komatnim deževnikom??

Tako je, v ozadju se smuka mladosten kamenjar Arenaria interpres, nekoliko redkejši pobrežnik, ki ga odlikuje nenavaden telesni ustroj s čokatim privihanim kljunom. 

Veliko hitreje kot smešen kljun bomo na terenu sicer opazili kamenjarjev "črni slinček" in čudovit bel vzorec v krilih, na hrbtu in repu (tega žal nismo dokumentirali). 

Na videu si lahko ogledate še njegovo etološko posebnost, po kateri je dobil posrečeno angleško ime "Turnstone" - obračalec kamnov. 

Kot čreda majhnih in prikupnih ovac se med kamni sprehajajo najmanjši izmed pobrežnikov: mali prodniki Calidris minuta, ki so veliki približno kot vrabci. Z drobcenimi kljuni segajo med kamenje in se krepčajo za dolge ure napornega leta. 

Radoživi in nagajivi prodniki se pogosto spričkajo za najbolj hranljive predele obale, močnejšemu pa bo vedno pripadal boljši kotiček. Spremenljivi prodnik C. alpina (ali ljubkeje kar dunlin) se tako umika elegantno razpotegnjenemu srpokljunemu prodniku C. ferruginea. 

Ta si je kot edini svoje vrste prilastil tudi kar nekaj naše pozornosti.

V svojem mladostnem perju nas srpokljuni prodnik osvaja predvsem s svojim vitkim stasom, spomladi pa se bo odel v rdečkaste odtenke in z njimi naravnost žarel med ostalimi prodniki. 

Spremenljivega prodnika je doletela neprijetna usoda, namreč najpogostejšega v skupini in zgolj medija, v katerem smo se mrzlično ozirali za čim redkejšim. A povsem neupravičeno in upamo, da nam ob svojem povratku spomladi pomežikne z barjanskih poplav. 

Ko se je sonce vzpelo že visoko proti zenitu, nas je dalmatinska pripeka začela vabiti v zavetje hladnih kafičev in zapustili smo obale Vranskega jezera. Po prijateljskem čveku z nadzorniki rezervata smo pojedli zajtrk pri avtu, njih pa pustili v nejevolji nad visoko vsebnostjo testosterona v naši odpravici (pa gdje su vam cure, da nije ovo neki gay pride??). 

Med zajtrkom je jezero mrko premeril rjavi škarnik Milvus milvus.

Zajtrk ob prepolnem Cliotu. 

Čez Biograd na Moru, Sukošan in Murvico smo se v hudi pripeki privlekli v Ninske soline, ki pa smo jih s povešenimi nosovi kaj hitro zapustili. Po bazenčkih je tiho brodila osamljena črna prosenka Pluvialis squatarola in pela uspavanke počivajočim galebom, nam pa se smejala v črni brk. Zbasali smo se nazaj v avto in utrujeni končno prečkali Paški most. Le kakih 15 minut kasneje smo že stali v odročnih Vlašićih, ti pa so nas sprejeli skrajno negostoljubno - s požarom. Neka tetka je v hudi vročini namreč požigala travnik, na ogenj pa metala pločevinke pur pene, ki so zanetile požar prav v centru vasi. Več kot pol ure smo nato lahko opazovali spektakel dveh ogromnih hidroplanov, ki sta na ogenj zlivala tone vode in ga končno pogasila.  

Črna prosenka v Ninskih solinah nas tam ni zadržala prav dolgo. Pa tudi drugače nam te soline niso bile najbolj po godu - zagrajene z ograjo in oblegane s turisti, ki bi gotovo obsojajoče gledali skupino umazancev, ležečih v smrdljivem blatu. 

Spektakularen prelet "kanaderjev", ki so prišli reševat Vlašiće. 

Za majhen požar, ki je obsegal vsega nekaj travnikov v vasi, sta dve letali potrebovali več kot pol ure! Zelo dober občutek smo s tem dobili, kako nevarni in trdovratni so požari večjih razsežnosti. 

Zaradi mrzlice, ki jo je povzročil požar v vasi, je trajalo tudi nekoliko dlje, da smo se vselili v apartma in si po dolgem dnevu (pokonci smo bili od enih) malce odpočili. Zabušavali pa nismo predolgo, ker nas je čarobni Pag vabil na prvi večerni teren. 

Paška panorama, ki jo seka cesta v Vlašiće. 

Večerni pogled na Velo Blato. 

Rjavi srakoper Lanius collurio je v zadnjih sončnih žarkih še pridno lovil žuželke, progice po hrbtu in glavi pa ga izdajajo za komaj letošnjega pobalina. 

Prenočišče malih belih čapel Egretta garzetta na Velem Blatu. 

Podrtij križem celega Paga ne manjka, v njihovih špranjah pa si čez dan radi poiščejo zatočišče netopirji - v tem primeru nekaj pipistrelov neznanega porekla. 

Tako kot netopirji pridejo zvečer na dan tudi nekatere ptice in nobena med njimi ni večja in nevarnejša od velike uharice Bubo bubo. Kar dve ti ogromni sovi, katerih razpon kril krepko prekaša višino povprečnega moškega, sta se na Velem Blatu podali na lov v nočni mrak. 

Jon in Luka, umetni(š)ka.

Prvega jutra se je na teren odpravila okrnjena zasedba užitkarjev, saj naju je z Lukom nekoliko dajalo zdravje. Matija, Nejc in Jon so pogledali v oboje soline (Dinjiške in Paške), nato pa so malo tu in malo tam stikali za zanimivostmi. In bili pri tem nadvse uspešni!

S sončnim vzhodom se na paškem zidu spogleduje upkač Upupa epops.

Acrida ungarica, bizarstvo stvarstva.

Le iz katerih višav se je na paški krš priklatil mlad planinski orel Aquila chrysaetos?

Med vožnjo se je naše budno oko ves čas nestrpno oziralo za čokato pojavo čuka Athene noctua na kateri izmed staj in nekajkrat se nam je to srborito sovico tudi posrečilo najti. 

Mediteranski klasik, rjavoglavi srakoper Lanius senator. 

Veliko našega vsakdana je zavzelo goreče iskanje kač, uspešni pa smo bili le malokdaj. Leopardovka, modras, progasti gož in celo nerodni blavor so nas vsi pustili na cedilu, nas pa je razveselila izgubljena belica Hierophis gemonensis med nerodnim vzpenjanjem po peščenem pobočju.

Neverjetno lepo bitje!

Očitno je na Pagu precej pogosta tudi zrva Malpolon insignitus, žal pa smo njen mrki obraz opazovali le, ko so njene oči že ugasnile :( V Vlašićih smo na 100 m dolgem odseku našli povoženi kar dve. 

Kjerkoli goličave prekinejo majhni otočki grmovja, se vanje spustijo utrujene pevke. Začetek septembra odlikuje selitev severnih kovačkov Phylloscopus trochilus in nekaj rumenih biserov smo našli tudi mi. 

Pri fotografiranju nerodnih listnic se je najbolje pokazala prednost kumare, ki je ujela celo mušico, izginjajočo v kovačkovih lačnih ustih. 

Poleg severnih kovačkov se je po šavju smukalo tudi kar nekaj muharjev, največ sivih Muscicapa striata. 

Sivi muhar v 50 odtenkih sive.

Sem ter tja se je poblisnila tudi belina v krilih črnoglavih muharjev Ficedula hypoleuca. 

Zvečer smo se končno vsi usposobili za teren in v kar dveh ekipah smo na kratko skočili v Paške soline, nato pa smo po pokopališču v mestu Pag iskali mačjeoke - brez uspeha. 

Sem in tja smo vzneseno obrnili kakšen kamen in pod enim smo naleteli na neprijetno skolopendro Scolopendra cingulata, od katere smo brž umaknili ude. 

Paške soline, zadaj Velebit. 

Ekipa najjača

Če na britofu nismo naleteli na mačjeoko, pa smo v izobilju srečali vsaj njen priljubljeni obrok - polprstnika Hemidactylus turcicus. 

Jutra in popoldneve, ki so sledili, smo preživljali izmenoma med valjanjem po blatu in raziskovanjem idiličnih kotičkov otoka. Da se motivi med seboj ne bodo tepli preveč, si najprej oglejmo nekaj slik obvodnih ptic, ki smo jih "zapuzali".

Glavni motiv puzanja so bili številni mali prodniki, ki so se v manjših jaticah hranili v izpraznjenih bazenih Paških solin. Pa si poglejmo nekaj slik s kumaro in nekaj s trotli. 

(kumara)

(trotli)

Le Matija se je nekoliko posvetil spremenljivim prodnikom, ki so budno nadzorovali jatice manjši bratrancev. 

Na delu, v ne ravno maskirni opravi.

Luka, ki požrtvovalno preprečuje, da bi se trak povaljal v slani svinjariji. 

Seveda pa v solinah niso bili samo prodniki, temveč tudi kaj večjega in bolj impozantnega - a žal tudi bolj plašnega. Sabljarkam Recurvirostra avosetta z našo blefersko tehniko puzanja nismo prišli prav blizu. 

Isto velja za tečno glasne rdečenoge martince Tringa totanus...

...in drobne beločele deževnike Charadrius alexandrinus. 

Čisto vseh slik pa nismo posneli le v solinah - na Velem Blatu je prenočevalo nekaj pritlikavih kormoranov Microcarbo pygmaeus. 

Med kamenjem in ločjem smo se pritihotapili celo v bližino plašnih kreheljcev Anas crecca, katerih nervoza je gotovo povezana s kupi tulcev od šibrovk, ki se valjajo po obali jezera. 

Veliki škurh Numenius arquata na suhem travniku pri Dinjiških solinah. 

Za zaključek sage o vodnih pticah bi pristavil še neuspešni tvič ploskokljunca v Dinjiških solinah na dan odhoda. Jure nas je prijazno obvestil o opazovanju, a žal je nemirnega prodnika očitno v nekaj bornih urah naše meglenosti že odneslo dalje proti jugu. V nekako kislo tolažbo nas je na istem mestu pričakal mlad veliki prodnik Calidris canutus, žal fotografsko precej nerazpoložen. Zato zavijmo raje k prijetnejšim temam - izmuzljivim paškim klasikam. 

Sončni zahod nad goličavami, ki so značilno ovenčane s čredo ovac. 

Boter čuk, pripravljen da ponoči zavlada pustinji.

Med slikanjem pobrežnikov nas je nenadoma preletel kačar Circaetus gallicus in z Lukom sva se prav nerodno valila, ko sva fotoaparate naenkrat uperjala v nebo. 

Kupčar Oenanthe oenanthe se popolnoma zlije z okolico. 

Razjarjena bogomolka je svojemu izzivalcu besno pokazala priljubljen adut v nevretenčarskem svetu - imitacijo vretenčarskih oči, ki marsikatere nasprotnike dodobra preplašijo. 

Vretenčarske oči sicer niso vedno zastrašujoče, le poglejte si topoumno-prikupen izraz tega kunca. Je eden izmed (najverjetneje) naseljenih kuncev v dolini pri Stari Novalji, kjer je med iskanjem blavorjev nad našimi glavami pokalo kot za šalo. Šele Galovo glasno dretje "KAČA-ČRV", ko je za hip zagledal blavorja, je naše misli odvrnilo od fronte, ki so jo lovci bili s kunci in fazani. 

Imun na brezglavo morijo lokalnih lovcev se po tleh počasi, a zadovoljno premika Hrvoje 2, grška kornjača Testudo hermanni srednjih let. 

Drobec pozornosti smo namenili tudi lepo pozirajočim kuščaricam, v tem primeru (upam) kraški Podarcis melisellensis.

??

Zadnji večer smo kot že cel teden s čelkami stikali za nočno aktivno mačjeoko Telescopus fallax in na naše veliko zadovoljstvo na zidu cerkve v Vlašićih vendarle opazili drobno kačico, ki si je spretno utirala pot po navpični prepreki. 

Čeprav je mačjeoka polstrupena (ima žlebaste strupnike, ti pa so pomaknjeni nazaj v "goltanec"), se je nismo posebej ustrašili. Prav zadovoljno se nam je zvijala po rokah in nič kaj užaljena ni bila videti, da smo prekinili njen vzpon. Seveda smo jo po hitrem fotoshootingu brž vrnili v naravo, tj. na vrh njenega zidu :)

Za konec objave vam želimo, da septembra uživate vsaj toliko, kot je Jon užival pri obiranju te fige. Še dobro, da ni bila privat...

Zbogom, 

Mitja