Kraljestvo detlov - kako dolgo še?

Lepo pozdravljeni!

Leto je naokrog in ponovno nas je pot zanesla globoko v gozdove, tokrat Kočevske, v stikanju za eno naših najzahtevnejših in najbolj prefinjenih gnezdilk - belohrbtim detlom Dendrocopos leucotos. Na blogu smo se o njem že ničkolikokrat razpisali in poudarili neustrezno gospodarjenje z gozdovi ponekod v Sloveniji, žal pa imamo po tokratnem popisu na zalogi novo (delno) depresivno zgodbo o še enem izmed krajev pri nas, ki se je nekoč ponašal z izjemno visoko gostoto tega plahega gozdnega specialista.  

Začnimo z nekoliko uvoda: Leta 2015 je bilo med ciljnimi popisi na Kočevskem po naključju odkrito območje Poljanske gore, ki je že kot transekt rangiralo izjemno visoko. Na nekaj več kot 10 točkah je bilo namreč odkritih približno pol-toliko belohrbtih detlov, kar je ekstremno veliko za slovenske razmere. Z intenzivnejšimi prostovoljnimi iskanji je bilo odkritih še nekaj parov, kar je skupno pomenilo že zavidljiv delež celotne kočevske populacije, takrat ocenjene na 30-50 parov. Kasneje je bila na območju izvedena tudi odlična magistrska naloga, ki se je osredotočila na pomen odmrlega lesa v habitatu belohrbtega detla (tule je povezava, odlična naloga Manca!). Žal pa se je že kmalu po koncu naloge na nekaterih izletih "za gušt" pokazalo, da vrhunsko ohranjeni gozdovi niso ušli očesu gozdarjev, ki so v ogromnih stoječih bukvah gotovo videli čedne denarce, v številnih sušicah pa škodljiv balast, ki ga je treba izvleči iz gozda. 

Poljanska gora se ponaša s precej specifičnim gozdnim sestojem, v katerem poleg bukve opazimo še kar nekaj gabra in hrasta. Posledično so ti gozdovi bogati ne le z belohrbtimi, temveč tudi s srednjimi detli Leiopicus medius in belovratimi muharji Ficedula albicollis (ki pa v naše kraje pridejo šele čez dober mesec). 

Termofilna lega nad soteskami Kolpe je tudi vzrok, da bomo tod že zelo zgodaj srečali pomlad - to je ugodno tako za popisovanje z avtom, kot tudi za občudovanje prvih rastlin, ki po hladni zimi pokukajo na plan. In nihče ni tako karizmatičen znanilec pomladi, kot zvončki Galanthus nivalis, ki so ponekod popolnoma pobelili prebujajoča se gozdna tla. 

Zgodnje vstajanje je vneslo nekaj življenja v zaspani študentski ritem in po jutranjem 15 minutnem kršenju policijske ure sem približno ob sedmih prispel do prvih popisnih točk. Že takoj prvi dve sta bili izjemno obetavni, saj sta bili blizu mesta, kjer je bilo pred nekaj leti najdeno celo gnezdo belohrbtega detla. Na prvi točki sem po predvajanem posnetku od daleč nekajkrat zaslišal značilno trkanje - znak, da se Poljanska gora detlov še ni otresla. Vendar pa me je le malo kasneje močno razočaral pogled na drugo stran hriba, ob katerem sem izzival. Celotno vzhodno pobočje je bilo brutalno razredčeno in le posamezne drobne bukve so se žalostno ozirale za padlimi prijateljicami. Upravičeno sem se vprašal, kolikokrat bo v sosednji dolini še zadonelo dolgo pojemajoče bobnanje. 

Hudo razredčen gozd na teritoriju belohrbtega detla je eden najbolj žalostnih prizorov sploh. 

Hvalabogu so v neposredni bližini še vedno fragmenti ostarelih gozdov, v katerih kraljujejo ogromne sušice. Ti ostanki so gotovo edini, ki detlu še omogočajo preživetje v tamkajšnji nazadujoči gozdni krajini. 

Naslednje točke so bile nekoliko dislocirane in do njih je bilo kakšnih 20 minut vožnje. Naravnost genialno mi je uspelo pred odhodom na strehi avta pozabiti GPS, kar sem zaskrbljen ugotovil že skoraj na cilju. Vdan v usodo sem se ponovno ustavil šele nekaj 100 m pred naslednjimi točkami in zaprepaden ugotovil, da se je GPS zataknil za nosilce na strehi in se je celo pot prevažal popolnoma varno. S tem sem gotovo pokuril precejšnji del sreče tistega dne!

GPS se je zataknil za nosilce na strehi in se tako pripeljal kar daleč. GPS sicer ni edina stvar, ki smo jo do sedaj pozabili na strehi, jo je pa daleč najbolje odnesel. Ta neprijetna usoda je po navadi doletela predvajalnike, ki so nato romali v različne grape, kdaj tudi nepovratno. 

Naslednji dve točki pa sta bili pravi balzam. Na njih ni bilo videti nikakršnih sledov recentnega maltretiranja drevja in temu primeren je bil tudi odziv detlov. Na obeh sem lahko najprej prisluhnil kar lepemu številu spontanih srednjih detlov, ki jih je te dni prav nenormalno razganjalo - njihove zvočne predstave so na trenutke presegle celo tiste iz Krakovskega pragozda. Še mnogo bolj pa sem bil vesel dveh samic belohrbtega detla, ki sta ena bolj, druga pa manj jezno pridrveli nadme, ko sem predvajal posnetek. 

Incoming!

Prva samica je bila izjemno razburjena in je po le nekaj sekundah posnetka priletela tik nad predvajalnik. 

Ko sem posnetek po hitrem postopku ustavil, se je umirila in začela prehranjevati na okoliških drevesih, vmes pa vsake toliko zabobnala. 

Jaz sem jo med tem seveda vseskozi oblegal s fotoaparatom. 

Samica si je nato našla pripraven posušen štrcelj in iz njega oznanjala svojo dominanco (oglejte si spodnji video). 

Female White-backed Woodpecker drumming, Poljanska gora, Slovenia, 28.2.2021

Čudovito obetaven gozd v okolici druge točke. 

Druga samica je bila precej bolj sramežljiva in se je na posnetek odzvala le z bobnanjem. Kasneje se je sicer prismukala tudi do mene, vendar se je venomer držala druge strani debla in le sem ter tja pošpegala proti aparatu. Precej hitro jo je tudi to začelo dolgočasiti in odletela je nazaj v čudoviti preplet sušic in bukev velikank. 

Ves čas so z dreves okrog mene svojo vižo navijali besni srednji detli. Tudi tokrat sem opazil, da so se na posnetek belohrbtega detla odzvali precej vročično - jim večji bratranci morda plenijo gnezda? 

Nadaljevanje terena pa je bilo žal precej pesimistično. Čakalo me je še pet točk, ki so bile vse nekoč odlične. Ena izmed njih je bila celo znamenita točka "pod cesto", kjer smo v letih 2015 in 2016 venomer priklicali par razburjenih detlov. 

Na eni izmed najzanesljivejših točk me je čakalo hudo razočaranje: gozd je bil popolnoma opustošen, kraj predvajanja pa sem bil celo primoran prestaviti zaradi hrupa, ki so ga povzročale motorne žage le kakšnih 100 m stran. 

Me je pa tudi to pot čakalo presenečenje. Po koncu predvajanja sem pod seboj zaslišal precej dolgo enakomerno bobnanje. Vedel sem, da gre za eno izmed tistih vrst, ki bobnajo redko. Vendar pa sem bil nekoliko presenečen, ko sem na bukvi zagledal malega detla Dryobates minor, ki je s svojim drobnim kljunom potrkaval na tanko suho vejo. Iz daljave se mu je posmehnila pivka Picus canus, na katero sem bil sprva pomislil. O kakšnem belohrbtem detlu seveda ne duha ne sluha. 

Na naslednjih treh točkah pa je bila situacija, če se to sploh da, še slabša. Ob cesti so ležali kupi podrtega drevja, celotna pobočja pa so bila gola in polna bukovega mladovja ter robid. 

Kupi podrtih dreves nikoli niso dober znak za popisovanje in tudi tokrat je bilo tako. 

Pobočja so bila povsem okleščena, prepredale pa so jih sveže vlake ter žalostni ostanki vejevja. Gozdna tla so blatna kazala sveže odtise orjaških gum nasilnih gozdnih traktorjev.  

Mestoma so bila posekana vsa drevesa in "gozd" je bil funkcionalno pravzaprav golosek. 

Kljub obupnim razmeram so si srednji detli na nekakšnem neizrazitem grebenu, poraslem večinoma s hrasti in gabri, uredili zelo živahno zabavo in na razmeroma kratkem pohodu do zadnjih dveh točk sem naštel kar sedem pojočih osebkov (skupaj 12 tistega dne). Z belohrbtim detlom se nisem več srečal in številka se je tako ustavila pri treh parih. To je za povprečen transekt sicer odlično, vendar bi si na svojem nekoč želel vsaj 4-5 parov. A ostanimo optimistični, saj se morda na marčevski ponovitvi najde kakšen nov par. 

Da pa ne bomo objave zaključili z depresivnimi mislimi, si raje oglejmo še nekaj pomladanske flore (in favne), ki jo kočevski gozdovi premorejo te dni. 

Poleg že omenjenih malih zvončkov so seveda pognali tudi pomladanski veliki zvončki, ali po domače kronice Leucojum vernum. Ti so po številu svoje manjše bratrance pravzaprav znatno prekašali, posebej v nekoliko bolj senčnih delih gozda. 

V senčnih delih gozda pa je iz kamnitih razpok veselo brstel tudi jelenov jezik Asplenium scolopendrium, nenavadni predstavnik praproti z obsežnimi nedeljenimi listi, ki na spodnji strani skrivajo čedna črtalasta trosišča (ali znanstveno soruse). 

Jelenov jezik niti ni bil edini, ki se je tistega dne odločil otresati spore. Tudi prašnica Lycoperdon sp. se je ob manjši mehanski pomoči odločila oddati nekaj svoje posušene notranjosti, ki sestoji iz spor ter ostankov sterilnih hif in ji rečemo gleba. 

Prav nič ne pričara atmosfere pomladi v gozdu bolje, kot omamni vonj volčina Daphne mezerum. Ta vonj prav poetično skriva siceršnjo hudo strupenost volčina - z njegovimi plodovi se lahko namreč zastrupimo do smrti. 

Za razliko od volčina se lahko s plodovi rumenega drena Cornus mas bašemo koliko nas je volja in v najslabšem primeru bomo dobili drisko. Preverjeno.  

Izmed suhih bukovih listov je pokukala tudi deveterolistna konopnica Cardamine enneaphyllos. 

Helleborus odorus/multifidus (?) V določanje "ta zelenih" telohov se ob odbijajočih zapisih v Mali flori nisem spuščal. 

Spomladanska torilnica Omphalodes verna, po kateri je (delno) dobila ime združba Omphalodo-Fagetum - združba dinarskih jelovo-bukovih gozdov, ki jo nadvse čislamo. 

Močno februarsko sonce je iz hibernacije izbezalo tudi številne kuščarice, ki so se veselo nastavljale sončnim žarkom in večinoma sem slišal le šelestenje listja, ko so švistnile na varno v svoje luknje. Ker sem se sprehajal ravno v južnih (slovenskih) Dinaridih, sem si želel kuščarice seveda čim bolje ogledati - da bi ne zgrešil velebitske kuščarice Iberolacerta horvathi. Vendar so bile vse potrpežljive kuščarice zagotovo pozidne Podarcis muralis, o čimer pričajo njihove stikajoče se nadnosnične ploščice. 

Lepo preživite tople sončne dni, 

Mitja

 

Povesti iz zasneženih gozdov

Pozdrav vsem! 

Četudi je zima v zadnjih dneh ponovno pokazala svoje čekane in se je celo prestolnica poveselila ob snežinkah na sivem nebu, nam je nedavna otoplitev dala vedeti, da se botra ne bo več obdržala prav dolgo. Preden pa nam pomlad iz misli izbriše vse lepe spomine o letošnji neobičajno sneženi zimi, se nekoliko poveselimo ob nekaterih bolj ali manj zanimivih prigodah iz zasneženih gozdov. Geografsko in kronološko ozadje bosta tokrat zavita v tančico skrivnosti, saj bi njuno nenehno poudarjanje le motilo tok objave, medtem ko je pomembnost teh informacij precej minorna. 

Pozor! Vstopate v območje medveda. 

Zima predstavlja za gozdne živali težak izziv. Ukleščene v mraz so prisiljene iz osiromašenega gozda iztisniti tisto malo energije, ki jim jo ta v obliki iglic, lubja ter koreninic ponuja v zameno za neizprosen trud. Tisti, ki jih je evolucija nagradila s sposobnostjo hibernacije, se bodo zato potuhnili globoko v dupla, razpoke in vsemogoče druge brloge ter za nekaj mesecev poniknili v energijsko ekonomičen sen. Ostali so obsojeni na nekajmesečno stradanje in zmrzovanje, v večnem strahu pred različnimi plenilci, ki se prav tako lačno ozirajo za svojimi redkimi obroki. Ko stopimo iz toplega zavetja avtomobila in se nam mrzel zrak zaje v kožo, sneg pa si skozi uničene gamaše utre pot v suhe gojzarje, nas zato navda občutek spoštovanja do bitij, ki v teh surovih razmerah vztrajajo vsem tegobam navkljub. 

Pravljična kulisa gozda naivnim očem pogosto prikriva ostre čekane zime. 

Med vzpenjanjem po zasneženem pobočju nas sapa hitro zapusti in zavemo se, kakšen izziv predstavlja že samo hoja v takšni "zimski idili". 

Zategadelj ni nič čudnega, da je zimski gozd popolnoma mrtev - v njem slišimo le šum svojih težkih korakov v snegu ter hitro bitje srca, ko se počasi pomikamo skozenj. 

Nekoliko manj počasno pa je potovanje skozenj s smučmi, kar smo to zimo kar nekajkrat izkoristili. Z njimi smo iz zalitih vršacev jako hitro zdrseli v dolino, med tem pa smo brezskrbno občudovali okoliške lepote. 

Živali se smuči seveda ne morejo poslužiti, zato so obsojene na mučno gaženje. Pri tem v snegu puščajo svoje odtise, ki nam lahko v ugodnih snežnih razmerah kot na pladnju razkrijejo vse dogajanje na gozdnih tleh. Tokrat so nam na primer razkrile nedavno prisotnost botra jelena Cervus elaphus... 

...ter mesto njegovega uriniranja, ki bi ga zainteresirani raziskovalci brez težav uporabili za pridobitev njegovega genetskega materiala. 

Čredice jelenov smo nekajkrat tudi splašili iz njihovih spokojnih zimskih počitkov, zaradi česar so nas nagradili z jako neodobravajočimi izrazi.  

Orkanski vetrovi, ki so spremljali naletavanje snega, so se malce poigrali in v gozdu ustvarili tisoče večjih in manjših skulptur, ki so pohodnika nenehno spremljale ter ga navdajale z občudovanjem.

Sem ter tja se je med vejami pokazalo okno modrine in v hladnem zimskem zraku je pogled obstal na oddaljenih gozdnih velikanih, ki so nemo bedeli nad zasneženo krajino Dolenjske. 

Najmogočnejši izmed njih - boter Snežnik, ki se že gologlav ozira na Alpe, Jadran ter skoraj celotno osrednjo Slovenijo hkrati, je svoj mrk pogled tokrat zavil v kopreno sivih oblakov, ki zagrinjajo pogled na njegovo kraljestvo. 

Nekoliko manj skrivnostni so bili vršaci Velike gore, ki s svojim najvišjim vrhom Turnom (1254 m) dosega naravnost zavidljive višine med našimi Dinarskimi vzpetinami. 

Njen gorski značaj izkoriščajo gamsi Rupicapra rupicapra, ki se po njenih pobočjih sprehajajo v dokaj zavidljivih številih. 

Globoko v neslišni tišini gozda opazimo na cesti sledi volka Canis lupus, ki se ne pusti motiti ter po cesti vztrajno meri svoj ogromni teritorij.  

Pridružil se mu je še njegov kolega, najverjetneje tudi sorodnik.  

Volčjo sled bomo od nekoliko podobne lisičje brez težav ločili po velikosti - ta na sliki je dolga več kot 10 cm, s čimer je tudi za volčjo precej konkretna. 

Lisico bomo v gozdu ugledali tudi nekoliko večkrat kot volka, vendar so srečanja z njo vse prej kot pogosta. 

Naslednji gozdni prebivalec pa je še nekoliko bolj tih in skrivnosten. Prepoznate njegovo sled? 

Tako je! Gre za risa Lynx lynx, ki tako kot volk patruljira po svojem kraljestvu, iščoč nič hudega sluteč plen. 

S prepoznavanjem risje sledi prav tako ni večjih težav, saj drugih "mačjih" sledi, dolgih preko 5 cm pri nas ni, sledi divje mačke pa so občutno manjše. 

Zaradi unikatnosti bomo zato prepoznali tudi staro risjo sled v nekoliko globjem in ne-optimalnem snegu za sledenje. 

Sledimo mu lahko tako do mest, kjer je markiral svoj teritorij. Mesto, kjer se risja sled močno približa takole izpostavljenemu balvanu, je gotovo ena izmed obetavnih lokacij. 

V osamljenih gozdovih naših Dinaridov pa ne moremo mimo našega najbolj spoštovanega gozdnega prebivalca - medveda Ursus arctos. 

Mile zime zadnjega desetletja so medvede odvadile od njihovega stereotipnega zimskega spanja in zimski sprehodi po naših gozdovih nam to neredko potrdijo. Pozimi, ko nam sneg izda nočne pohode korajžnih medvedov, lahko tako presenečeni najdemo njihove sledi tudi v bližini človeških bivališč. 

Na medvedovih sledovih lahko opazimo njegovo izrazito plantigradno hojo, ki je med našimi zvermi posebnost - ostale se med pohajkovanjem namreč opirajo zgolj na svoje prste, čemur rečemo digitigradna hoja oz. stopalo. Tako se je medveda oprijel status "platfusarja" med gozdnimi živalmi, kar je poudarjeno tudi v nekaterih neprimernih vicih. 

Kot tipičnega omnivora med zvermi, ki pravzaprav poje več rastlinske kot živalske hrane, bomo medveda zalotili, kako z brskanjem po odpadlem listju išče žir in koreninice (no, pa kakšna voluharica bi se tudi prilegla). Zalotiti ga med samim kopanjem je sicer zelo težko, vendar so zgornji sledovi več kot povedni o tem, kdo je razkopal listje na sliki. 

Med tem bomo sledove mrzličnega odkopavanja opazili tudi drugod - eni izmed kun Martes sp. je sveže zapadli sneg zasul vhod v njen čeden brlog. 

Sledovi blatnih tačk so še kar nekaj časa pripovedovali o njeni čistilni akciji. 

Kot smo omenili, je opažanje gozdnih živali pozimi precej zahtevno in malo verjetno. Le z meglico na ramenih ter vetrom v obrazu se nam med sivimi drevesi nasmehne podoba treh srn Capreolus capreolus, ki pa že v naslednjem trenutku brzijo po pobočjih, da se južni sneg kotali v dolino. 

Še več pozornosti, bolj kot kamuflaže, pa je potrebno, da na zamedenih drevesih opazimo mirno sovjo silhueto. 

Kozače Strix uralensis se pozimi navadno spustijo v nižje, ne zasnežene lege. Vendar pa jim njihova neverjetno uspešna strategija lova s pomočjo sluha omogoča preživetje tudi v zimskem gozdu. Celo plašne niso preveč, saj se jim kot kraljicam gozdnih krošenj ni treba bati ne medvedov in ne volkov. Tudi ljudi ne, če so kaj prida. 

Tudi sovje potrpljenje je, seveda, omejeno. Vsiljivega pohodnika še zadnjič porogljivo ošvrkne s pogledom, nato pa v neslišnem letu odjadra med drevesi globje v gozd. 

Kadarkoli se v pozni zimi mraz nekoliko umakne v svoje votline in v gozdove zapihajo južni vetrovi, se gozdne ptice veselo razživijo. Najglasnejši med njimi so detli, med katerimi imamo pri nas možnost naleteti tudi na kar nekaj redkih vrst. Katerega izmed zelo redkih tokrat nismo srečali, nas je pa na enem izmed pohodov zelo razveselil srednji detel Leiopicus medius. 

Ko so na južnih pobočjih v snegu zazevale zaplate gozdnih tal in so se pod listi telohov že začeli kazati njihovi cvetni popki, so se ptice počasi začele vračati v gozdove. V njih smo spet slišali glasne pinože Fringilla montifringilla, ki so po tleh iskale tisto malega žira, ki je ušlo ostremu medvedjemu vsiljivemu nosu.

Zoohorija gone wrong - semena omele so se s prehodom čez prebavilo nič hudega slutečega raznašalca sicer znebila svojega eksokarpa, vendar bo njihova kalitev na gozdnih tleh bolj jalova. Njena strategija je sicer zelo učinkovita, saj se z njenimi semeni prehranjuje kar 30 vrst sesalcev in mnogo ptic, med njimi gotovo najbolj znan carar Turdus viscivorus. 

Za konec vas pozdravlja še domača lesna sova Strix aluco, ki jo ponoči že slišimo vestno oznanjati svoj teritorij. Pomlad prihaja!