Hribski škrjanec Lullula arborea, ki sva se ga namenila popisovat, je simpatičen prebivalec kulturne krajine, ki ga pri nas najdemo v dveh večjih zgostitvah, na Goričkem in na Krasu. Omeniti velja, da je populacija na Goričkem v zadnjih letih zaradi združevanja mozaične krajine v ogabne monokulturne njive (kar strokovno označujemo z ostudno besedo "komasacija") doživela ogromen upad, medtem ko je situacija na Krasu zaenkrat še nekoliko bolj rožnata. Njegovo žvigajoče petje, po katerem je bržkone dobil svoje rodovno ime Lullula, lahko tu slišimo še marsikje in ponekod nas celo obdaja z vseh smeri ter tako boža ornitologovo dušo.
Če se v tej točki sprašujete o pomenu "sibirskega pridiha" v naslovu, vas lahko razsvetlim, da se ta nanaša na posebnega selitvenega gosta, ki naju je presenetil na transektu pri Ležeškem Gabrku. Ga prepoznate?
Na začetku enega izmed transektov, je počivala ptica prav posebne sorte!
Druga vrsta škrjanca, ki jo prav tako prizadeva vedno intenzivnejše kmetijstvo, je poljski škrjanec Alauda arvensis. Ta je v naših krajih sicer številnejši od svojega hribovskega bratranca, a se mu spričo človeškega pohlepa in arogance prav tako ne piše dobro. V zadnjih 30-ih letih je evropska populacija upadla za kar 90%. V primerjavi s takšnimi procenti, je koronavirus videti smešen! Ta skupinica treh se ravno odpravlja do svojih gnezdišč. Jih bodo ta še pričakala?
Na posestvu Lipice so pele kar 4 smrdokavre Upupa epops, dva samca sta se za teritorij celo spoprijela. Tudi pri smrdokavri bi vas lahko zamoril s podatki o upadih populacij zaradi neprimernega kmetovanja, a naj bo dovolj za tokrat. Raje se poveselimo ob njeni napol privzdignjeni perjanici in nenavadni drži na drugi sliki - če bi si lahko ogledali posnetek njenega početja, bi videli, da med ljubkim kimanjem z glavo smrdokavra v resnici poje, pri čemer je njen kljun popolnoma zaprt.
Plotni strnad Emberiza cirlus je bil prav tako številen, o njegovih tegobah in posebnostih pa, priznam, iz glave ne vem veliko.
Na poti s Krasa v rodno Velikolaško občino sva se v soboto ustavila na Cerkniškem jezeru, kjer sva si imela priliko ogledovati nekatere race na poti na njihova gnezdišča. Na sliki je jata žličaric Spatula clypeata, med katere se je prislinila mlakarica Anas platyrhynchos. Ta močno bode v oči s svojim belim robom peruti.
Druge race, ki hitro "pičijo" čez naše kraje te dni, so reglje Spatula querquedula. Jate med letom velikokrat spuščajo blagodejen zvok, ki nas večino let doseže tudi iz barjanskih kanalov in naznanja prihod pomladi.
V oddaljeni jati togotnikov Calidris pugnax vidimo belo piko, ki pa v tem primeru ni ne posebna vrsta, niti levcističen osebek - samci togotnikov se svatovsko obarvajo v najrazličnejših odtenkih, med katere sodi tudi snežno bela.
Oddaljene kostanjevke Aythya nyroca.
Samica malega detla Dryobates minor med sila nenavadnim početjem - bobnanjem. Temu lahko prisluhnete v spodnjem posnetku.
Bobnanje malega detla - redko slišano.
Tu lahko o vrsti sklepate sami, povem pa vam le, da bodo letos ponovno, morda celo v večjem številu kot lani, gnezdile na Cerkniškem jezeru.
Napočil je čas, da se posvetimo skrivnostni ptici iz prve fotografije. Zgodaj zjutraj sva z mamo na Divaški travnati pisti med poljskimi škrjanci in kupčarji zagledala malenkost večjo počivajočo "kepico". Nekoliko nejeverno sva jo gledala in zoomala s fotoaparatom, saj kar nisva mogla verjeti svojim očem. Na stezi je počival DULAR Charadrius morinellus. Hitro sem se ga odločil zalesti in še kar dobro mi je uspelo, čeprav bi lahko, če bi si vzel več časa, napravil še veliko boljše fotografije. Bil je namreč izredno mutaven, tako kot to pristoji tundrskim pticam. Iz Avstrije (ki sicer nima veze s tundro, a ima nekaj gnezdečih parov dularja na gorskih tratah Alp) prihajajo celo bizarne fotografije dularjev, ki valijo jajca na človeški dlani. Kasneje tega dne so si dularja ogledali še Blaž Blažič, Tjaša Pršin, Domen Stanič in Sara Cernich.
Majhna kepica na stezi.
Dular spada med pobrežnike in je eden izmed predstavnikov te družine, ki so manj navezani na vodna okolja kot večina. A svojih deževniških genov le ne more skriti, kar nam postane jasno, ko ga vidimo med prehranjevanjem. Po tleh hitro drnca z glavo nekoliko sklonjeno, vsake toliko časa pa se vzravna in pokaže svoje dolge rumene nožice. Morda lahko omenim še, da je opazovani dular odrasla ptica, kar nakazuje odsotnost mladostnih krovnih peres v njegovem integumentu. Mladi dularji se jeseni le delno pregolijo v zimsko perje, zaradi česar jim nekaj "mladinskih" peres ostane za spomin še v pomladnih mesecih.
Njegovo čudovito pojavo si lahko za občutek ogledate še v zgornjem videu.
Iz kraške trate kuka pomrznjeni kosmatinec Pulsatilla montana
Kras se prebuja s slano v laseh.
Ostenja Škocjanskih jam
Uboga slika siceršnje zvezde popisov - hirbskega škrjanca, ki se ne pusti fotografirati prav rad. Transekti, ki sva jih popisovala, so bili precej "bogati", na nobenem izmed njih ni manjkalo škrjancev.
Še en kosmatinec, nekoliko bolj razvit.
Progasti žafran Crocus reticulatus
Spretna srna
Nekaj šišk, božjih sadov
Na zgornjih slikah sta grma, te dni ovita v barvite cvetove, ki bosta obrodila užitne plodove. Zgornji je črni trn Prunus spinosa, spodnji pa rumeni dren Cornus mas.
Upam, da živite v zanimivih občinah,
Mitja
