Zima v Panoniji

Drage bralke in bralci, srečno novo leto!

Zimske radosti so vseh vrst in oblik, a za zagrizenega ornitologa ga ni večjega veselja, kot pregrešni obisk Štajerske v zimskem času. Medtem ko je pozimi večina Slovenije ujeta v ornitološko mrtvilo, privablja dežela Modre frankinje s svojimi mnogimi vodnimi telesi in vsesplošno ravninskostjo kolosalna števila vodnih ptic, ki jih nahrani bogato porečje Drave. V tej pestri zasedbi ne manjka rac, galebov, ponirkov in slapnikov, zadnjih nekaj let pa zadrževalnik Medvedce pozimi gosti celo tisoče gosi - tiste, ki so jih pred dvema desetletjema z Ormoškega jezera pregnali hrvaški lovci. 

Tudi tokrat smo bili na terenu večkrat, vsega trikrat. V začetku decembra smo dva dni zapored obiskali Ptujsko jezero, dan pred Silvestrovim pa smo za zadnjo dozo zanimivosti v letu 2021 obredli čisto vse omembe vredne hotspote na Štajerskem: Medvedce, Green Lake Kungota :), Ptujsko in Ormoško jezero ter Ormoške lagune. Seveda še zdaleč nismo bili edini, ki smo po Štajerskem stikali za zanimivostmi v tej končnici sezone. Pri terenjenju so nam izdatno pomagali napotki vseh ornitoloških kolegov, še posebej teh, ki so v tem koncu Slovenije nekoliko rednejši gostje - hvala Luka, Tilen in Dejan. 

Da nekoliko popestrimo pregled opazovanj, se ga lahko tokrat lotimo nekoliko drugače - po skupinah. 

1. RACE

Račji del objave je precej obsežen, saj le-te predstavljajo zavidljiv delež celotne pestrosti vodnih ptic. Začnemo ga lahko s čudovitim samcem dolgorepe race Anas acuta, ki se je na navdušenje udeležencev DOPPS-ovega izleta zibal prav blizu obale Ptujskega jezera. 

Bolj oddaljene, a tudi številčnejše, so bile žvižgavke Mareca penelope. Prav vse race so pozimi nadvse pražnje oblečene, kar še dodatno olepša njihovo preštevanje. 

Med nezanimivimi mlakaricami se skriva dosti konopnic Mareca strepera, le poiskati jih je treba. Črna rit samcev bo tu še najboljša značilnost, na katero se lahko osredotočimo. 

Enako velja za še bolj očitno rumeno rit kreheljcev Anas crecca, ki pa jih izdaja tudi sumljivo majhna postava. Od mlakaric so skoraj dvakrat manjši!

A dovolj o ex-Anas racah. Dravska jezera so edini kraj v Sloveniji, kjer lahko redno srečamo po nekaj sto prezimujočih potapljavk. Ko se ozremo po tako veliki jati, nam bo v oči gotovo prvi padel črno-beli samec čopaste črnice Aythya fuligula. Vrsta je ime seveda dobila po gizdavem čopku na zatilju, ki pa je pri samcu na fotografiji nekoliko oguljen - za paritveno sezono bo treba seči po gelu za lase kolega. 

Naslednja pogosta vrsta potapljavke je sivka Aythya ferina - njo in čopasto črnico često srečamo tudi na poplavah na Barju. Na Štajerskem smo jih videli manj kot črnic, z izjemno jate 142 v gramoznici Pleterje (ptujskim fejmičem bolj znani pod imenom Green Lake Kungota). 

Za gramoznico Pleterje še bolj šokantna pa je bila prisotnost 3 rjavk Aythya marila, posebnih in dokaj redkih potapljavk, ki se pozimi priklatijo z evropskega severa. Na sliki je levo samec, desno pa samica, ki jo izdaja velik kolobar beline na bazi kljuna. Third wheel v sredini je kakopak samec sivke. 

Za naslednji dve fotografiji se moramo, priznam, za trenutek premakniti v udobje domače Ljubljane, natančneje Koseškega bajerja. Tam sta veseli december preživljali dve posebni raci iz vrst potapljavk, ki do potankosti dopolnjujeta zgornji nabor. Pa si ju oglejmo:

Po Koseškem bajerju se je decembra nekaj dni potapljal samec še zadnje Aythya race pri nas - kostanjevke A. nyroca. Srečali smo ga že v zadnji objavi z Barja, dotični gospodič pa se je v zadnjih dneh preteklega leta premaknil na še bolj urbani Tivolski bajer. Kot kaže se je že nalezel slabih navad družbe mlakaric, v katero je bil zapadel. 

Drugi koseški nastopač pa je še bolj gizdav, morda celo najbolj med našimi racami. Svojo neproporcionalno napihnjeno glavo tam še te dni bahavo razkazuje samec tatarske žvižgavke Netta rufina. Nekaj tatarskih žvižgavk smo videli tudi v gramoznici Pleterje, ki si je tako upravičeno prislužila naziv hotspota za potapljavke. Kaj bi si ga ne, ko pa bo po velikosti kmalu prekašala Ormoško jezero!

--------------------------------- konec Kosez

Med racami nato srečamo še nekaj samosvojih skupin, ki so manj številne, a ravno med njimi tiči največ zaželjenih vrst. Prva takšna skupina so žagarji: proč od fotoaparata vztrajno zreta dva samca velikega žagarja Mergus merganser. 

Veliki žagar je najpogostejši predstavnik te skupine pri nas in edini, ki tudi gnezdi v Sloveniji. Pozimi pa se zadeve popestrijo, saj se pojavita še dve manjši in redkejši vrsti. Srednji žagar Mergus serrator (na sliki, samica) je sicer pogostejši na Obali, a jih nekaj vsako leto zanese tudi v notranjost. 

Še bolj pa se ornitologi razveselimo nadvse prikupnih malih žagarjev Mergellus albellus. Letos jih je očitno k nam prišlo kar nekaj, saj smo jih videli na Medvedcah, Ptuju in Ormožu. 

Samec malega žagarja na Medvedcih, kot ga artistično doživlja PowerShot. Tris žagarjev je za terenski dan na eni lokaciji zelo zavidljiv, doživeli pa smo ga 12. 12. 2021 na Ptujskem jezeru. 

Naslednje hecne race so zvonci Bucephala clangula, ki jih k nam prav tako prinese le za zimo. Vendar jih že pri nas pošteno razganja, o čemer priča groteskno postavljanje samca na spodnji sliki. 

Svatujoči samec zvonca blizu "Ribiča" na začetku Ptujskega jezera. 

Ob omembni rodu Melanitta, v katerega spadajo beloliske M. fusca, bo slovenskim ornitologom gotovo nekoliko poskočilo srce. V preteklem tednu so beloliske dodobra navalile na Dravske akumulacije - na Ptuju smo jih videli 7, na Ormožu pa kar 12. 

Zimsko tihožitje: beloliske in rumena boja v Markovcih. 

Med interesantnimi racami redkokatera prekaša staž zimske race Clangula hyemalis, pa čeprav se pri nas vedno pojavljajo le ne-barvite samice in prvoletni samci. Tudi zimska raca je bila konec decembra 2021 opazovana na Ormoškem jezeru, na žalost pa si je za zimovanje izbrala oddaljeno hrvaško stran jezera, na katero v popoldanskem soncu nismo videli ravno dobro. Po kakšne pol ure bolščanja v mrč in tihega kletja smo odnehali. 

2. GOSI

Če se že držimo taksonomskih skupin je prav, da nadaljujemo z racam sorodnimi gosmi - torej na zadrževalniku Medvedce. Pestrosti je bilo tu bistveno manj, kar pa je povsem pričakovano, upoštevajoč redkost vseh vrst razen sive Anser anser in beločele gosi Anser albifrons. Kljub temu se z njima nismo zadovoljili in z obilico sreče zalotili eno in edino njivsko gos Anser serrirostris na celem zadrževalniku. Šlo je za res posrečen dogodek, saj prezimuje na Medvedcah letos vrtoglavih 4000 gosi, jatica z njivsko gosjo pa je v neznano odletela le nekaj minut po našem odkritju. Njivsko gos je nedavno doletela tudi taksonomska revolucija (od tod nenavadno latinsko ime), sprejetih slovenskih imen za obe vrsti pa še ni. Zaenkrat je videti tudi, da so vsi dokumentirani osebki iz Slovenije pripadali zgoraj omenjeni vrsti, tako da dodatek "bonus vrste" na slovenski seznam ptic ni ravno samoumeven. 

Pestro dogajanje na gladini Medvedc (by David Knez). 

Ker smo bili dokaj zgodnji, smo še ujeli izletavanje gosi na njive, kjer se bodo hranile čez dan. Na katerih njivah se hranijo nam tudi tekom dneva ni uspelo ugotoviti. 

Najštevilčnejše so bile beločele gosi, gostje iz daljne Sibirije. 

Neugledna digiskopija še kako ugledne ptice: za beločelo gosjo plava nekoliko večja njivska gos, ki izstopa predvsem s svojim temnim kljunom. Tega okrašuje drobna oranžna lisa, značilna za vrsto A. serrirostris. 

3. GALEBI

Zaradi kompleksnih starostnih oblik, klateške narave in velike podobnosti (ter celo križanja!) vrst, so galebi upravičeno nekakšen določevalni tabu. A če nam na mrzel decembrski dan teleskop zdrsne čez količke na Ptujskem jezeru, bo pestrost "ta velikih" galebov pogosto prevelika, da bi jo preprosto ignorirali. Preostane nam torej le, da zapademo v dolgotrajen proces določanja, ki pri nas malo manj veščih navadno vključuje vneto moževanje s kolegi o znakih, ki jih ne razumeš popolnoma, ustvarjanje novih določevalnih znakov na podlagi nenatančnih risb in vmesno pregledovanje drugih vodnih ptic za hitro samopotrditev, da o določevanju ptic vendarle nekaj veš. Kakopak se tak proces neredko konča z napačno določitvijo oz. ob malo večji samokritičnosti opazovalca z Larus sp. 

Kljub vsem naštetim sitnostim smo ob vsaki priliki s prijatelji nadvse korajžno zagrizli v trdi galebji oreh in bili prijetno nagrajeni s praktično vsemi vrstami, ki jih je na običajen zimski dan moč videti pri nas. 

Črnomorski galeb Larus cachinnans, 1st winter. 

Direktna primerjava dveh "šolskih" galebov: rumenonogega Larus michahellis na levi in črnomorskega na desni. Lepo je vidna razlika v obarvanosti nog, postavi, obliki in obarvanosti kljuna, pa tudi v velikosti - črnomorski galeb je od rumenonogega nekoliko večji. 

Ista primerjava, le da galeba plavata v vodi. Tokrat je levi črnomorski, desni pa rumenonogi. V takšni pozi so vidne predvsem razlike v obarvanosti kljuna, barvi očesa in obliki glave. 

Še ena primerjava dveh odraslih galebov: na levi stoji rumenonogi galeb, desno pa srebrni Larus argentatus. V oči bodejo predvsem rožnate noge, pa tudi progasta glava srebrnega galeba. 

Odraslega rjavega galeba Larus fuscus smo določili na podlagi temnega "hrbta" (ang. mantle), progaste glave in bledorumenih nog. Glede na te značilnosti smo ga tudi uvrstili v pogosto omenenjen dvojec podvrst graellsii/intermedius. 

Čudovit in lahko določljiv rečni galeb Chroicocephalus ridibundus v zimskem perju za konec dela o galebih. 

4. PONIRKI, SLAPNIKI IN DRUGI VESELJAKI

Še zadnji sklop zanimivih vodnih ptic predstavljajo pozimi najspretnejši potapljači - ponirki in slapniki. Zaradi njihove preference do globjih voda je tradicionalno najboljša točka za opazovanje teh samotarjev jez v Markovcih, kjer se pogosto združijo v manjše ohlapne skupinice. Poleg prijetne agregacije potapljavk, ponirkov in slapnikov je v Markovcih jezero tudi nadvse ozko in zanimive goste s severa si je pogosto moč ogledati na le nekaj (deset) metrov. 

Čeravno ni prav redka ptica, pa čopastega ponirka Podiceps cristatus zlepa ne vidimo tako od blizu!

Manjšim in temnejšim ponirkom velja pozimi posvetiti nekaj pozornosti. Če nimamo prav dosti sreče, bomo skozi teleskop zagledali "le" črnovratega ponirka Podiceps nigricollis, s povsem temnim kljunom in privzdignjenim temenom. 

Občutno redkejši, a pozimi prav tako reden gost je zlatouhi ponirek Podiceps auritus - na sliki sta dva osebka, ki tokrat zimujeta v Markovcih. Med subtilnimi razlikami s črnovratim ponirkom opazimo intenzivnejše belo lice, belo konico nekoliko večjega kljuna in "položno glavo". 

Tudi tokrat je na sliki zlatouhi ponirek, le da njegova nenavadno zakasnela golitev iz juvenilnega perja še ni potekla do konca in zato kazi prvi vtis. Vseeno kombinacija svetle konice kljuna in silhuete brez zapletov razkrije redkejšo vrsto. 

Slapniki uživajo med vodnimi pticami prav poseben ugled, verjetno ker pri nas gnezdečih vrsti ni in je njihova prisotnost omejena le na majhen izbor lokalitet v hladnem delu leta. Še bolj vznemirjajoč pa je pri slapnikih obstoj treh (do nedavnega dveh) izjemno redkih vrst, od katerih sta se dve v preteklosti že pojavili v Sloveniji. Komu tako ne bi malenkost poskočil utrip, ko na vodi zagleda katero od teh "ladij". 

Najbolj nezmotljiv med slapniki je gotovo rdečegrli Gavia stellata, še posebej če gre za odrasel osebek, kot je ta na fotografiji. 

Polarni slapnik Gavia arctica je nekoliko bolj bikast, a vseeno dokaj nezmotljiv. 

Ponirkom in slapnikom navidez podobni so med plavanjem tudi kormorani, na primer tale prikupen pritlikavi kormoran Microcarbo pygmaeus. Tudi on jo je za malico mahnil na markovški jez. 

Še en nenavadni gost na jezu Ptujskega jezera: prezimujoči mali martinec Actitis hypoleucos, ki je v času jesenske selitve pobrežnikov lahko prav moteče pogost. 

Na DOPPS-ovem izletu na Ptujsko jezero se je zbrala kar obsežna skupina ornitologov, razveselilo pa jih je lepo vreme in pestra ponudba vodnih ptic. 

Nihče, naj bo še tako izkušen stari maček, ne bo izpustil priložnosti, da si skozi teleskop ogleda pozirajočega vodomca Alcedo atthis. 

Sožitje narave in ljudi: sledi prisotnosti bobra Castor fiber kakšnih 5 m pod obljudenim nasipom Ptujskega jezera. 

Še en trdoživ, ki se je odločil prebiti zimo pri nas: samec šmarnice Phoenicurus ochruros. 

Zima je sitna in najprijetneje jo je prebroditi skupaj: tega se zavedajo tudi male uharice Asio otus, ki že nekaj tednov družno prebijajo kratke zimske dni na brezah v središču Ormoža. Za čudoviti zaključek leta smo jih z Matijo in Davidom obiskali in jim zaželeli karseda uspešen nočni lov.

Čim bolj uspešen začetek novega leta pa želimo tudi vam, dragi bralci. Naj vam bodo oči ostre in ušesa našpičena, kajti gotovo se nam obeta še eno pestro ornitološko leto!

Vse dobro v 2022!

Poplavljena jesen

Lep pozdrav, drage bralke in bralci!

Zazrt v debelo snežno odejo, ki teži streho nad mojo glavo, težko govorim o kakšni jesenski idili v naših krajih, pa vendar se za časa tele pisarije še vedno oklepamo zadnjih krajcev koledarske jeseni. In četudi se je te dni celo Barje potopilo v hladno zasneženo tišino, je še do včeraj na njem gostovalo mnogo vodnih ptic, ki so za otvoritev hladne četrtine leta izbrale izdatno zalite bevške travnike. Tako interesanten dogodek nam ob vestnem spremljanju radarskih slik in količine padavin seveda ni ušel in kot vsako leto smo si naložili, da poplave obiščemo ter ptičjemu direndaju voščimo dobrodošlico v tem čudovitem kotičku Ljubljanske kotline. Žal si je znaten delež naše ekipe za študij izbral razvite severnjaške države, za piko na i pa jo je tokrat tja pobrisal še Matija in barjanski tereni so se tako prelevili v nekakšno soliranje v škornjih. Zabavno.

Da smo čisto pošteni, se je jesenska sezona poplav začela že nekoliko prej: začetek novembra je svoje brežine prerasla Ižica in kmetom ponovno povzročila preglavice s pobiranjem pregrešno subvencionirane koruze. Hiter in komaj omembe vreden dogodek je vendarle prispeval zanimivo gostjo, ki bi jo ob drugačnem poteku letošnje pomladi gotovo močno kovali v zvezde: kravjo čapljo Bubulcus ibis. Njen obisk pa je sicer v širšem kontekstu le stežka presenetljiv, saj je videti, da je kravja čaplja začela pravo pravcato kolonizacijo vzhodne Evrope in v prihodnosti bi gotovo lahko pričakovali njeno gnezditev pri nas (sprva ne na Barju seveda). 

Povodenj na čudovitih travnikih onkraj Ižice. 

Povsem pusto ornitološko kuliso je popestrila zgolj osamljena kravja čaplja. Govedo je revica iskala zaman, saj je parlament dobro skrit v centru prestolnice. 

Drug poblesk beline je prihajal z bližnjega grma, ki ga je okupiral veliki srakoper Lanius excubitor. Ta je eden najzvestejših zimskih gostov na Barju - ničkolikokrat je bil edina omembe vredna ptica hladnega januarskega dne. Njegovo zvestobo Barju izdaja tudi kombinacija barvnih obročkov (pri tem na sliki vidna le na levi nogi), s katerimi je Dare Fekonja opremil praktično vse prezimujoče srakoperje. 

Malo resneje so se vodotoki privzdignili zadnje dni novembra, ko pa je obdobju deževja in sneženja hitro sledil tudi močan jutranji mraz. Zaradi tega so poplave tam, kjer jih niso neprestano premetavali okrogli račji životi, pomrznile in bile zato žalostno neprivlačne za vse možne zimske goste iz naših sanj. Ko je bil skupni izkupiček sicer najboljšega območja za race bornih 50 mlakaric Anas platyrhynchos in 15 debelih labodov Cygnus olor, nisem mogel skriti precejšnjega razočaranja. Kot sončni žarek na deževni dan sta se mi nato zdela dva posrečena siva galeba Larus canus, ki sta me pričakala pri Bevkah, obraz pa se mi je dokončno razširil v nasmeh, ko sem si malo naprej ogledoval še nerodnega rečnega galeba Chroicocephalus ridibundus, ki se je drsal po ledu. 

Zalite, a pomrznjene njive pri Notranjih Goricah; sicer račji hotspot. 

Neprijetno homogen agregat mlakaric...pa je res čisto homogen? Na sliki se skriva osamljena, a prijetna vsiljivka, ki jo boste mojstri takoj opazili ;)

Galebi so na Barju dobrodošla specialiteta in ker njihovo pojavljanje koincidira s prehodi obilnejših deževij, je njihova vrstna sestava (glede na število) dostikrat blagodejno pestra. 

Tudi tokrat je bilo tako in za začetek sta me navdušila zgornja odrasla siva galeba. 

O štorastem odraslem rečnem galebu sem že govoril, njegovo otročje vedenja pa je iz bližine neposredno obsojal mlad osebek iste vrste - skrajno paradoksalno. 

Obsojajoči mlad rečni galeb. 

Seveda ni šlo brez konjskih rumenonogih galebov Larus michahellis, ki jih zaradi bližine Ljubljane na Barju opazimo največkrat. Žal so tudi najbolj nenasitni in najnasilnejši in v primeru pomladanskih poplav z veseljem pospravijo ljubke pribine mladiče. 

Ledeni oklep na Barju se je stalil, z neba pa so se usule nove, še težje dežne kaplje. Skoraj do Barja se je tokrat spustila meja sneženja, a ga je ravno za las zgrešila. Posledica so bile kajpada spet poplave, a težko govorimo o novih - v tem delu leta pogosto voda sploh ne odteče in se poplave kar vlečejo in vlečejo. Od tod tudi njihov velik pomen za prezimovanje vodnih ptic. S kislim priokusom prejšnjega terena sem ta ponedeljek spet zavil na Barje z enim samim ciljem da slab vtis čim bolj popravim. Pa si poglejmo, kako uspešen sem bil. 

Tudi tokrat se je teren začel klavrno, s pušeljcem labodov in rumenonogih galebov. 

Ti so si dali duška z utapljajočimi se bramorji in voluharicami in jih spretno pobasali celo pod budnim očesom lačnih čapelj. 

Kmalu pa se je nizko na oblačnem nebu pojavil glasen klin gosi, ki so že s svojih razgrajanjem oznanjale svojo beločelost. 

Seveda je iz klina 130 beločelih gosi Anser albifrons na terenu težko izfiltrirati katero drugo vrsto, zato sem to poskušal doma na fotografijah. Žal se je izkazalo, da je bila jata z izjemno ene sive gosi Anser anser povsem homogena in o močno zaželjenih brantah ni bilo sledu. 

Tudi račje dogajanje se je naenkrat nekoliko popestrilo, saj so od nikoder začele kapljati manjše jatice mlakaric. Med njimi se je za hip poblisnila belina v krilih drobne kostanjevke Aythya nyroca, ki jo tod srečamo presneto redko. Pravzaprav smo kostanjevko do zdaj prav vedno videli spomladi, tudi v drugih virih pa ni ne duha ne sluha o tako poznih podatkih. 

Kostanjevka pa ni bila edina potapljavka, ki me je v tem vrvežu preletela. Nekoliko od bližje si me je v družbi treh žvižgavk Mareca penelope ogledala tudi samica čopaste črnice Aythya fuligula. 

Žvižgavk (vrsta je, mimogrede, odgovor na uganko nekoliko višje v objavi) je bilo tokrat nekoliko več, a niti približno toliko, kot smo jih v Bevkah že našteli. 

Samca žličarice Spatula clypeata sta se prikradla za hrbet brezdelnemu labodu. 

Gizdavi samec dolgorepe race Anas acuta si je snobovsko čistil perje in se zviška oziral na mnogo grše mlakarice. 

Ob cesti Lipe - Podkraj je bilo vode komaj za borno lužico. A prav v tej borni lužici se gnete pet prav posebnih ptic. Ste pogledali čaplje? Na njihovi levi se tišči skupina izborno tolstih rac...

Seveda gre za duplinske kozarke Tadorna tadorna, ki v zadnjih letih ekspresno širijo svoj areal. Na Barju smo naleteli že na bistveno večje skupine (tudi več kot 70 os.!) in v prihodnosti kanejo postati povsem redne gostje poplav. Kako nenavadno, ko do leta leta 2011 na Barju sploh niso bile opazovane. 

Da pa nanje ne pozabimo v celoti, se obrnimo nekoliko še k pticam pevkam. Tudi zanje so bili zadnji dnevi na Barju kar pestri, ko so se po travnikih klatile velike jate brinovk Turdus pilaris s primešanimi vinskimi drozgi Turdus iliacus in cararji Turdus viscivorus. Takšno bogastvo obilnih zalogajev ni ušlo spretnemu malemu sokolu Falco columbarius, ki sem si ga tokrat po več letih končno spet solidno ogledal. Žal je ostalo le pri hitrem pogledu skozi daljnogled, saj je vitko ujedo že odneslo naslednjemu grižljaju naproti. 

Zdrav in vesel december vam želim!

Mitja